Verjel sem, obljubil sem, ozdravel sem
Znane besede cesarja, rimskega imperatorja Julija Cezarja še danes odmevajo po šolah, univerzah ter navdihujejo zgodovinarje. Te besede so vsem poznane: »Prišel, videl, zmagal.« Po svoje čisto navadne besede, ki pa so v svojem času spreminjale rimski imperij. Za temi besedami je bila volja, želja in trma Julija Cezarja.
Za nas kristjane pa so svetniki zgled volje, želje in trme, ki prihaja od Boga, da se širi in utrjuje Božje kraljestvo na zemlji.
Eden od teh zgledov je bil salezijanec brat, sveti Artemij Zatti (1880–1951). Preko njegovih besed »Verjel sem, obljubil sem, ozdravel sem« je mnogo revnih bolnikov prejelo zdravniško oskrbo ter dotik Boga. Bolezen, ki jo je sam preživel in posledice po njej, ki jih je sprejel, so mu pomagale razumeti bolne in trpeče, ki so trkali na vrata njegove bolnišnice. S svojo redovniško in poklicno obleko je znal utrjevati Božje kraljestvo na zemlji, med revnimi bolniki.
Pobožen, vesel, prizadeven
Artemij Zatti se je rodil 12. oktobra 1880 v Borettu, mestecu v italijanski pokrajini Reggio Emilia. Družina je štela osem otrok in je bila revna. Kljub uboštvu so negovali in ohranjali človeško toplino ter bili vedno odprti za življenje. Dobra verska vzgoja, ki jo je Artemij prejel kot otrok, je postala temelj duhovne naravnanosti, ki jo je nato ohranil vse življenje.
Spoznajmo eno od njegovih »drznih dejanj« oziroma lumparij. Neka družina je za praznovanje nove maše dala na stran lepo melono. Ko pa so jo želeli prinesti na mizo, je niso več našli, ker sta jo Artemij in njegov prijatelj odnesla in veselo pomazala v posmeh razočaranim gostom.
Versko in moralno življenje mladega Artemija je bilo kljub temu v vseh vidikih zgledno; vedno je bil pobožen, vesel in prizadeven.
Iz otroštva Artemija vidimo, da se je naučil trdega dela zaradi revščine in zglednega življenja na duhovnem področju. Povezavo duhovnega življenja s področjem dela je prejel že v družini. V svojem življenju je dokazal, da je znal na področju dela na svojski način pričevati za Božje kraljestvo.
Konstitucije Družbe sv. Frančiška Saleškega, redovna pravila salezijancev, omenjajo salezijanca brata v 45. členu: »Salezijanec brat prinaša na vsa vzgojna in pastoralna področja svoji laiškosti lastno vrednoto, po kateri, blizu mladim in stvarnosti dela, na svojski način pričuje za Božje kraljestvo v svetu. Pomenljiva in dopolnjevalna navzočnost salezijancev klerikov in bratov v skupnosti je bistvena prvina njene apostolske podobe in celovitosti.«
Pokončen, zrel, goreč
Artemijev oče se je odločil, da se z družino izseli v Argentino. Odhod iz domovine je Artemiju odprl možnosti, da v novem svetu izkoristi svojo pridobljeno delovno prizadevnost, predvsem pa duhovno moč svoje trdne krščanske vzgoje. Družina Zatti je 9. februarja 1897 prispela v Buenos Aires, čez nekaj dni pa v mesto Bahia Blanca. Zaradi svoje rodovitne zemlje in strateške pristaniške lege je postalo izhodišče za »osvajanje« argentinskega juga.
Družina Zatti se je sčasoma specializirala za proizvodnjo ploščic in cementnih cevi, zato so odprli tovarno Bratje Zatti. Družina je bila med seboj zelo povezana in iz dneva v dan so živeli v edinosti, miru in veselju, ki so ga ohranjali in tako pričevali o Božji ljubezni. Artemij je bil do staršev zelo spoštljiv, do sorojencev pa ustrežljiv. Dajal jim je zgled pokončnosti, zrelosti in verske gorečnosti.
Artemija so življenje in razmere oblikovale ter pripravljale na kasnejšo salezijansko pot. V domačem podjetju ter družini je bil pravi zgled pokončnosti, zrelosti in gorečnosti. Kar je potreboval kasneje v svojem delu kot zdravnik, si je pridobil že v mladih letih. Vzor za to pa je dobil v evangeljskem Kristusu, ki je vir našega duha: »Salezijanski duh ima svoj vzor in svoj izvir v srcu samega Kristusa, Očetovega apostola.«
Artemij je svoje srce začel upodabljal po Jezusu, dobrem pastirju. Dobri pastir je pokončen – tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko jih vidi volk, jih pograbi in razkropi.
Poklic salezijanca brata
Salezijanski poklic se je v Artemijevem življenju pojavil spontano kot nekaj skoraj naravnega. Lahko rečemo, da sta ga k njemu pripeljali duhovna zavzetost in želja služiti Gospodu in bližnjemu. Čutil se je poklicanega k salezijanskemu posvečenemu življenju z njegovimi dejavnostmi, duhovnostjo, karizmo, bratskim življenjem in načinom hoje za Kristusom.
Tretji člen salezijanskih konstitucij nosi naslov Naša apostolska posvetitev in pravi takole: »Z redovniško izpovedjo darujemo sami sebe Bogu, da bi hodili za Kristusom in z njim gradili kraljestvo. Apostolsko poslanstvo (delo med mladimi), bratska skupnost (skupnost sobratov, v kateri živiš) in življenje po evangeljskih svetih (pokorščina, čistost in uboštvo) so neločljive prvine našega posvečenega življenja, ki jih je treba živeti v istem vzgibu ljubezni do Boga in do bratov.«
Artemij je s svojo odločitvijo za salezijanski poklic sprejel ne le hojo za Kristusom po don Boskovem zgledu, ampak življenje v bratski skupnosti in po evangeljskih svetih.
Biti salezijanec ne pomeni delati samo za mlade. Biti salezijanec pomeni iz dneva v dan truditi
se delati za mlade, živeti v ljubezni do sobratov v skupnosti in izpolnjevati evangeljske svete, pokorščino, uboštvo in čistost.
Tomaž Stojc SDB