V teh dneh se spominjamo obletnice rojstva velikega papeža Wojtyłe, danes svetega Janeza Pavla II., ki se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem.
Mladi, že priznani duhovni pisatelj, duhovnik Luigi Maria Epicoco, se je v raznih prijateljskih zasebnih pogovorih s papežem Frančiškom, v času med junijem 2019 in januarjem 2020, pogovarjal o osebnosti svetega Janeza Pavla II., ki se s časom zdi vedno bolj mnogostranska.
Ko v tem letu obhajamo stoto obletnico njegovega rojstva, se papež Wojtyła zdi resnično ‘Wojtyła Veliki’, in nedvoumen je razlog, zaradi katerega je ljudstvo, zbrano na Trgu svetega Petra na dan njegovega pogreba, vzklikalo: »Takoj svetnik!«
Epicoco v petih poglavjih knjige Sveti Janez Pavel Veliki razgrne življenjepisne, miselne in duhovne postaje papeža Janeza Pavla II., ki jih papež Frančišek dopolni s svojimi spomini, izkušnjami in pogledi. Pogosto se v teh pogovorih dotakne še raznih vidikov, ki se tičejo cele Cerkve, razodene pa tudi nekatere dragocene drobce iz svojega osebnega življenja.
»Bil je velik! Spomnim se nekoč, tu v Rimu. Bila je sobota. Molil se je rožni venec. Sodeloval sem pri rožnem vencu, prav spreobrnil sem se, ko sem videl tega moža na kolenih, ko je nepremično zrl v Mater Božjo, pobožno in intenzivno, kar je naredilo zelo dobro mojemu srcu.« To je le eden od mnogih spominov papeža Frančiška na svetega Janeza Pavla II.
Če so vprašanja na splošno obširna, so odgovori svetega očeta uglajeni, iskreni in jasni ter bralcu omogočajo, da uzre njegovo presenetljivo notranjo svobodo, povezano z osvobajajočim pogumom in s pristno frančiškansko preprostostjo. S slogovnega vidika ohranjajo odgovori svežino dialoga in pridih pogovornega jezika.
»Mislim, da ne moremo pozabiti trpljenja tega velikega papeža. Na njegov konec in veliko občutljivost za Božje usmiljenje je zagotovo vplivala duhovnost svete Favstine Kowalske, ki je umrla v letih njegovega najstništva, pa tudi – in mogoče predvsem – komunistično in nacistično preganjanje, ki ga je videl. Veliko je trpel! Tudi zato, ker ni imel več ne družine ne sorodnikov. Bil je človek, ki se je moral sam soočiti z življenjem, znova odkriti odnose in prijateljstva, ki so ga spremljali in mu bili naklonjeni na njegovi poti.«