Sveti Jožef, Jezusov rejnik, je malo poznan svetnik, o katerem je malo napisanega, saj o njem ni veliko pričevanj. Toda pobožnost do njega v zadnjem času nenehno narašča, kar je znamenje močne priprošnje, ki jo ima ta delavec in tihi svetnik pri Bogu.
Že od antičnih časov je več cerkvenih očetov izkazalo nežno pobožnost do svetega Jožefa, Jezusovega rejnika. Latinski izraz »puto« pomeni »verujem«, kar pomeni, da je bil on tisti, za katerega so verjeli, da je Jezusov oče (prim Lk 3,23). Pobožnost do njega najdemo tudi med drugimi svetniki Cerkve. Najbolj znan izraz najdemo pri sveti Tereziji Jezusovi (Avilski), ko pravi: »Do sedaj se ne spomnim, da bi ga kdaj prosila za uslugo, ki mi je ne bi izprosil. Nekaj, kar me navdaja z začudenjem, ko pomislim na izjemne milosti, ki mi jih je podelil Bog, in nevarnosti, katerih me je osvobodil, tako materialnih kot duhovnih, po priprošnji tega blaženega svetnika. Medtem ko se za druge svetnike zdi, da jim je Gospod dovolil, da nam pomagajo v eni sami stiski, sem izkusila, da nam slavni sveti Jožef pomaga v vseh. Zato Gospod želi, da razumemo, da na enak način, kot mu je bil podrejen na zemlji – kjer mu je sveti Jožef, ki je deloval kot njegov oče in je imel skrbništvo nad njim, lahko ukazoval – tudi v nebesih stori, kar ga prosi. Tudi druge osebe, ki sem jim dejala, naj se mu priporočajo, so to potrdili v praksi in zdaj je veliko takih, ki so se mu posvetili, ker so izkusili to resnico.«
Širjenje pobožnosti do njega je nenehno naraščalo. Leta 1726 so njegovo ime vključili v litanije vseh svetnikov. Leta 1833 je bil odobren mali molitvenik svetega Jožefa za molitev ob sredah. Leta 1844 je bilo svetnikovo ime vključeno v molitve po maši. Leta 1847 je papež Pij IX. praznik zavetnika svetega Jožefa razširil na vso Cerkev, ki je bil leta 1956 nadomeščen s praznikom svetega Jožefa delavca in se praznuje 1. maja. Še večji pomen pa je svetemu Jožefu dala njegova razglasitev za zavetnika vesoljne Cerkve, ki jo je 8. decembra 1870 opravil papež Pij IX. z dekretom Quemadmodum Deus.
»Kakor je Bog postavil Jožefa, sina Jakobovega očaka, za nadzornika vse egiptovske dežele, da je ljudstvu oskrboval žito, tako je, ko so se izpolnili časi, v katerih je Gospod hotel poslati na zemljo svojega edinorojenega Sina, Odrešenika sveta, izbral drugega Jožefa in ga postavil za gospodarja in kneza svoje hiše in premoženja ter ga izvolil za varuha svojih največjih zakladov.
Poročil se je z Brezmadežno devico Marijo, iz katere se je po Svetem Duhu rodil naš Gospod Jezus Kristus, ki je hotel v očeh vseh veljati za Jožefovega sina in se mu podrejati. Tistega, ki ga je želelo videti toliko kraljev in prerokov, Jožef ni samo videl, ampak je živel z njim, ga objemal in poljubljal z očetovsko naklonjenostjo; hranil je z neprimerljivo gorečnostjo in skrbjo tistega, ki ga bodo verniki sprejeli kot kruh, ki je prišel iz nebes za večno življenje. Za to vzvišeno dostojanstvo, ki ga je Bog podelil temu svojemu najzvestejšemu služabniku, je Cerkev presvetega Jožefa vedno častila in hvalila po deviški Materi Božji, njegovi ženi, in ga prosila za posredovanje v težkih trenutkih.«
15. avgusta 1889 je papež Leon XIII. izdal okrožnico Quamquam Pluries, v kateri je priporočil pobožnost do svetega Jožefa. S to okrožnico se je razširila danes uveljavljena molitev »K tebi, o sveti Jožef«.
Leta 1909 je Sveti sedež odobril litanije v čast svetemu Jožefu, ki so bile predlagane celotni Cerkvi in jih je odobril papež sveti Pij X.
9. aprila 1919 je papež Benedikt XV. v misal vstavil prefacij, ki je pripadal svetemu Jožefu. Papež Janez XXIII. je želel ime svetega Jožefa vnesti v rimski kanon. 1. maja 2013 je Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov z odlokom, ki ga je odobril papež Frančišek, določila vključitev imena svetega Jožefa v vse evharistične molitve (II, III, IV) rimskega misala.
Papež Benedikt XV. je 25. julija 1920, ob petdesetletnici razglasitve svetega Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, izdal papeško lisino Bonum sane, v kateri je potrdil pobožnost do svetega Jožefa. Papeža Pij IX. in Pij XI. sta mesec marec posvetila svetemu Jožefu. Papež Pij XII. je 7. marca 1958 v uradnem glasilu Svetega sedeža objavil molitev k svetemu Jožefu in jo obogatil z delnim odpustkom.
»O slavni patriarh, sveti Jožef, ponižni in pravični delavec iz Nazareta, ki si dal vsem kristjanom, posebno pa nam, zgled popolnega življenja v marljivem delu in v občudovanja vrednem združenju z Marijo in Jezusom, pomagaj nam, da si bomo tudi mi, katoliški delavci, prizadevali v našem vsakdanu, da bi v tebi našli učinkovito sredstvo za poveličevanje Gospoda, za posvečevanje in za korist družbe, v kateri živimo.
Pridobi nam od Gospoda, naš ljubljeni zavetnik, ponižnost in preprostost srca, naklonjenost delu in dobrohotnost do tistih, ki so naši tovariši, skladnost z Božjo voljo v neizogibnih težavah tega življenja in veselje pri njihovem prenašanju, zavedanje posebnega družbenega poslanstva in čut za odgovornost, duh discipline in molitve, pokornost in spoštovanje do nadrejenih, bratstvo do enakih, dobrodelnost in popustljivost do zaposlenih. Spremljaj nas v trenutkih blaginje, ko nas vse vabi, da pošteno uživamo sadove svojega dela; podpiraj nas tudi v urah žalosti, ko se zdi, da se nebo zapira za nas in se celo orodje za delo upira v naših rokah.
Naj te posnemamo v upiranju oči v našo mater Marijo, tvojo najslajšo nevesto, ki se je vrtela v kotu tvoje skromne in tihe trgovinice ter kazala najslajši nasmeh na svojih ustnicah. Naj ne umikamo oči od Jezusa, ki se je s teboj trudil ob tvoji mizarski mizi. Na ta način lahko vodimo mirno in sveto življenje na zemlji, uvod v večno srečno življenje, ki nas čaka v nebesih, za vekomaj. Tako bodi!«
Dne 19. marca 1961 je papež Janez XXIII. v apostolski listini »Glasovi« prosil svetega Jožefa za zavetnika drugega vatikanskega koncila.
Dne 15. avgusta 1989 je Janez Pavel II. izdal apostolsko spodbudo Redemptoris custos ob stoletnici razglasitve svetega Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve.
Na praznik Brezmadežnega spočetja, 8. decembra 2021, je papež Frančišek napisal apostolsko pismo Patris Corde ob 150. obletnici razglasitve svetega Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve in leto 2022 posvetil kot »Leto svetega Jožefa«.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 1. maja 2021 v pismu, naslovljenem na predsednike škofovskih konferenc, prosila za vključitev novih vzklikov v litanije v čast svetemu Jožefu.
Vsi ti uradni posegi Cerkve so dodani številnim drugim pobožnostim, ki so se uveljavile med krščanskim ljudstvom, kot so litanije svetega Jožefa, rožni venec svetega Jožefa, škapulir svetega Jožefa …
V evangelijih ni ohranjena niti besedica, ki bi jo izrekel sveti Jožef. Namesto tega se spominjamo njegovih dejanj, njegove zvestobe Bogu, iz katere izhaja tudi praksa sedmih žalosti in radosti: sprejetje Marije kot Jezusove matere (Mt 1,18–25), Jezusovo rojstvo (Lk 2,4–7), obrezovanje (Lk 2,21), predstavitev v templju (Lk 2,22–33), beg v Egipt (Mt 2,13–15), vrnitev v Galilejo (Mt 2,19–23) in iskanje Jezusa v templju (Lk 2,39–51).
Ta molk in dejanja svetega Jožefa nas spominjata, da se pričevanje izvaja predvsem z deli vere, šele nato z besedami. Opominja nas, da izročilo Cerkve ni oblikovano samo s pisnimi besedami, ampak je najprej živa komunikacija, ki izhaja iz Svetega Duha in ki lahko ali pa ne uporablja pisna besedila.
Povzeto po donbosco.press
