V Domu Janeza Boska so na praznik vseh svetih pripravili spletno sveto mašo, pri kateri so sodelovali dijaki in njihove družine, vodil pa jo je ravnatelj Gašper Otrin. V homiliji, ki sledi v nadaljevanju, je natrosil nekaj zanimivosti iz vreče svetosti.
Že ime smo nam pove, da je danes praznik vseh svetnikov, ne samo najbolj poznanih, slavnih, tistih, ki so na oltarnih freskah, kipi po cerkvah … Prav vseh! Vera v občestvo svetih je eden od temeljev naše vere, ni nek plus, dodatek, ampak je temelj. Če namreč ne verjamemo in ne verujemo v posmrtno življenje v družbi svetnikov, potem je cilj našega življenja grob in prižiganje sveč postane medalja, ki jo pokojni prejme, ker je prišel do cilja.
In koliko je teh svetnikov? Vsak dan imamo na koledarjih imena znanih ali manj znanih svetnikov. V knjigi Razodetja, ki smo jo danes brali, smo slišali, da gre za »množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov.« Omenja se tudi število 140.000 zaznamovanih. Kaj to pomeni? Jehove priče verujejo, da je samo mala čreda, ki gre v nebesa, točno 144.000! Pomislite, to je samo za pol Ljubljane! Od prazgodovine do sedaj je na svetu živelo približno 110 milijard ljudi. Kako se bomo torej zmenili? Ti si prištet med to število, midva ne …? To število pomeni celoto, gre za 12 Izraelovih rodov oz. patriarhov ter 12 apostolov. 12 x 12 = 144. Število 1.000 pomeni presegajoče število (in za Boga je 1.000 let kakor dan, ki je minil včeraj), torej 144 x 1.000 = 144.000, torej celota, vsi, neskončno!
Naš krščanski pogled na današnji praznik bi zato moral dobiti še nek drug ton. Žal že napisi na grobovih razodevajo našo nevero, saj po navadi za pokojnega napišemo datum rojstva in datum smrti, moralo pa bi biti ravno obratno: ko se rodimo, začnemo umirati, ko pa umremo, začnemo prav zares Živeti. Sam bi to napisal na primer takole: *1983 začel umirati + (?) začel Živeti.
Svetniki so kot mavrica
Če bi želeli podati definicijo, kdo so svetniki, bi lahko preprosto rekli, da so »Božji prijatelji« in so sveti, ker svetijo kakor zvezde na nebu. In če svetijo, potem je v nebesih pravi »Las Vegas«, polno raznoraznih luči. Osebno se mi zdi najboljša primerjava, da so kot mavrica. Mnoge barve predstavljajo različne poti svetosti: sveti Frančišek ni mati Terezija in sveta Neža ni sveti Avguštin, pa vendar so vsi svetniki in za nobenega ne moremo reči, da je bolj svetnik ali nekakšen »nadsvetnik«. Tega Cerkev ne pozna. Vsi so »samo« svetniki in vsaka pot svetništva je prava! Barve mavrice se dvigajo pod nebo, k Bogu. Tam so svetniki in njihovo delovanje gre iz nebes nazaj na zemljo: svetniki so naši priprošnjiki in naše prošnje prinašajo do Boga.
Svetniki so na vse gledali iz perspektive večnosti
Za don Boska pravijo, da je živel z nogami na zemlji in s pogledom, zazrtim v večnost. Kakor da bi svetniki imeli dvojni vid: gledali so zemeljsko in videli nebeško hkrati. Nekakšen svetniški X-Ray. Zanje večnost ni bila nekaj oddaljenega, ampak že tukaj in sedaj. Blaženi Carlo Acutis je dejal: »Naša perspektiva mora biti Neskončno in ne končno.« To bi lahko ponazorili s preprosto vajo: pogled čez odprto roko. Svojo dlan postavimo pred oči in nekaj časa glejmo samo sredino svoje dlani. Nato se zazrimo v neko točko, ki je pred nami (luč, slika na steni, ipd.) in jo glejmo. Kaj se je zgodilo? Opazimo lahko, da zazrtost samo v našo dlan prinaša zazrtost v ta svet in ne vidimo prihodnjega (tistega, kar je okoli naše roke), ko pa smo se s pogledom zazrli preko, smo dlan še vedno videli, a naš pogled je bil usmerjen drugam, k Večnemu. To je pogled svetnika.
Če imamo tak pogled, potem lahko ob smrtni uri rečemo, kot je rekel sv. Frančišek: »Pridi sestrica smrt.« In kakor so pomembne prve besede, ki smo jih izgovorili, ko smo začeli blebetati in so bili starši zelo ponosni na to, moramo biti pozorni tudi na besede, ki bodo zadnje, ki jih bomo izgovorili. Dominik Savio je na smrtni postelji že videl nebesa odprta in umrl z besedami: »Kako nekaj lepega vidim.« Jezus na križu reče: »Dopolnjeno je. Oče, v tvoje roke …«
Svetost ni razkošje
Kako prav je imela sv. Mati Terezija, ko je časnikarju, ki jo je vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba.« Svetniški kandidat, naš sobrat salezijanec misijonar Andrej Majcen je rekel: »Če nisem svet, nisem nič.« Ni rekel: »Če nisem svet, sem vseeno še kar ok.« Rekel je: »Nisem nič!«, nula, nada, niente, zero! Biti svet torej ni za izbrance, za elito, za tiste tam nekje, ki niso jaz in nismo mi. Ne! Je prav zate in zame! Blaženi Carlo Acutis je dejal: »Biti vedno združen z Jezusom je moj program življenja.«
Svetniki so nam blizu
Naše Cerkve so polne kipov, raznoraznih upodobitev svetnikov, doma imamo njihove podobice, slike … Imamo pa še eno veliko dragocenost in to so relikvije. Relikvije so po navadi delčki kosti svetnika. Nekoga torej, ki je tako sveto živel, da smo prepričani, da je pri Bogu in nam je tako bližje tukaj na zemlji. Tudi relikvije nam pomagajo, da se lažje zatekamo k svetnikom. Morda niste vedeli, a običajno je v vsak oltar (v vaših župnijah) vstavljena relikvija. Če boste oltar razgrnili, boste to opazili. Na oltarju se daruje Jezus, tam so blizu svetniki in angeli. Zato tudi pokopališča imenujemo »sveta zemlja«, kjer v grobovih ležijo posmrtni ostanki svetnikov, njih duša pa je že pri Bogu in čaka, da bo nekoč spet združena s poveličanim telesom. Pokopališča so velik relikviarij in ko hodimo po njih, hodimo s spoštovanjem in vero.
Svetniki so vedno mladi
Nisem še slišal, da bi kak svetnik zastarel, da ne bi bil več aktualen za današnji čas, da bi bil »iz mode«. Pa naj gre za svetnike prvih stoletij, srednjega veka ali najnovejše, ki smo jih morda celo poznali, kot je bil Janez Pavel II. ali Carlo Acutis. Svetništvo ohranja večno mladost in zmore v vseh časih nagovoriti ljudi s svojo različnostjo poti svetosti. Svetnikom v nebesih ni dolgčas, ker jih ljudje nenehno »nadlegujemo« s svojimi molitvami. Zato z gotovostjo lahko rečemo, da imajo svetniki v nebesih več dela, kot so ga imeli na zemlji.
Želja za konec: svetost ni za elito, ni za izbrance, ni razkošje, ki si ga ne bi mogli privoščiti. Je nujnost, je potreba in je cilj, kateremu gremo naproti. Svetniki so nam pri tem zgled, priprošnja in opora. Amen.
