Filipinski salezijanec Alfred Maravilla je bil na 28. vrhovnem zboru salezijancev izvoljen za vrhovnega svetovalca za misijone, zato je prav, da ga v tem misijonskem mesecu pobliže spoznamo.
Kako ste postali salezijanec?
Starši so me kljub mojemu nasprotovanju vpisali v salezijansko šolo v Victoriasu. Nato pa so me salezijanci zelo presenetili. Duhovniki in mladi salezijanci, s katerimi smo skupaj igrali, so mi odprli oči, da je tukaj nekaj drugačnega. Počasi so me vključili v mladinski center. In tu se zgodba začne. Ko sem spoznal salezijance, je bila salezijanska družba v polnem misijonskem zagonu, ne samo zaradi »Projekta Afrika«, temveč tudi zaradi takratnega vrhovnega predstojnika Egidija Viganòja, ki je vsako inšpektorijo prosil, naj »posvoji« kakšno misijonsko deželo. Mnogi iz moje inšpektorije so kot misijonarji odšli na Tajsko in v Etiopijo.
Moje srce je bilo nemirno, saj sem tudi sam čutil notranji klic, da zapustim poznane obale in na široko odprem srce. Izrazil sem razpoložljivost za misijone in upal, da me bodo poslali v Južno Ameriko. Vrhovni predstojnik Viganò je naši inšpektoriji naložil odgovornost za začetek salezijanskega poslanstva na Papui Novi Gvineji. Tako so me poslali tja. Začetno veselje se je spremenilo v nezaupanje in strah. Spraševal sem se, ali bom preživel v tako naporni deželi, kjer vlada endemična malarija, s tako različnimi ljudstvi in kulturami ter težkimi podnebnimi razmerami. Star sem bil 23 let!
A strahovi so se kmalu spremenili v globoko ljubezen do »mojih ljudi.« S petimi salezijanci smo začeli z novim poslanstvom v glavnem mestu Port Moresby. Ni bilo lahko. Vse smo morali improvizirati. A to so bila leta, polna veselja, pobud in ustvarjalnosti. Danes majhna vizitatorija šteje 50 sobratov iz 16 narodov, od tega je 12 domačinov. Do izvolitve na vrhovnem zboru sem bil njen predstojnik.
Kakšna je vaša izkušnja 28. vrhovnega zbora?
28. vrhovni zbor je zame dokaz, da Sveti Duh resnično deluje, kakor hoče, kadar in kjer hoče. Izvolitev, ki sem jo skušal preprečiti z vsem srcem, se je zame izkazala kot delovanje Svetega Duha. Zavedati se moramo, da Sveti Duh deluje tudi po koronavirusu, ki nam je preprečil zaključek zborovskega dela.
Kaj ste spoznali, videli in se naučili v prvih mesecih nove službe, ki so jih zaznamovale omejitve zaradi covida-19?
Zaradi omejitev potovanj sem lahko obiskal naše misijonske prokure v Evropi in se preko videokonferenc srečal z delegati za misijonsko animacijo v nekaterih pokrajinah. Z ekipo v dikasteriju za misijone pripravljamo program za šestletje. Iščemo možnosti, kako animirati Družbo v tem neznanem položaju. Odkriti moramo, kakšna bo »nova normalnost« po covidu-19.
Kako vidite svoje področje čez šest let?
Vrhovni svetovalci so najtesnejši sodelavci vrhovnega predstojnika. Skupaj skušamo uresničevati smernice, določene v šestletnem programu vrhovnega predstojnika in njegovega sveta. Sanje vsakega vrhovnega svetovalca za misijone so zapisane v salezijanskih konstitucijah: pospešuje misijonskega duha in zavzetost za misijone. Zame to pomeni prevesti »pospeševanje in zavzetost« v »nenehno vznemirjanje« vse Družbe. Pomeni, da smo se vedno pripravljeni okleniti neverjetnega, s tem pa se učimo zaupati v Gospoda. Da so zborovalci na 28. vrhovnem zboru za delegata za misijone izvolili nekoga s »konca sveta«, pomeni, da želi Sveti Duh nekaj sporočiti. Na misel mi prihajajo misijonske sanje, ko je don Bosko videl mlade iz Oceanije, ki so kričali: »Pridite na pomoč!«
Enako kličejo danes mnogi mladi z otokov Oceanije in po vsem svetu. V Oceanijo je prišlo veliko misijonarjev. Mislim, da je prišel čas za domače salezijance v Oceaniji, da gredo v misijone v druge salezijanske pokrajine! Enako povabilo velja za vse salezijance po vsem svetu. Moje sanje so torej dvojne: da bi vsa naša Družba rasla v misijonski gorečnosti in dejavnosti in da bi salezijanci iz Oceanije pogumno stopili v vrste misijonarjev.
Kdo ve, če bo 29. vrhovni zbor govoril o »Projektu Oceanija«? Nekaj je gotovo: »Sveti Duh deluje, kakor hoče, kadar in kjer hoče … Vemo samo, da je naša podaritev nujna!« (Veselje Evangelija, 279).
Povzeto po ANS