»Tukaj z vami se počutim dobro: moje življenje je biti z vami«, je izrek, ki je don Bosku privrel iz srca in je še vedno skrivnost za salezijansko družino.
Dragi bralci Don Boska, salezijanskega vestnika, ki ga je don Bosko nosil v srcu. Čutil je, da je bil listič spremljevalec prvih korakov salezijancev in sester FMA v misijonih v Patagoniji ter je prinašal dobro, ki so ga njegovi sinovi širili po vsem svetu.
To novembrsko pismo pišem z mešanimi občutki. Po eni strani smo še vedno soočeni s pandemijo, ki sicer ni več enaka tisti pred meseci, a pušča grd in slab občutek odtujenosti, ki ga čutim v svojem okolju. Sestavljajo ga nezaupanje, strah pred okužbo (če tudi smo v naravi in daleč naokoli ni nikogar) ter čudno nelagodje v osebnih odnosih.
Mislim na starejše, »tako naše in tako same«, ki so ob nas in vedno več jih je. Pandemija je skoraj poponi izgovor, da te, ki so resnični nosilci življenjske modrosti, pustimo pri miru in se jih na daleč izogibamo.
Ciudad Don Bosco
Moje srce pa je osvojila še ena izkušnja in se nanaša na mlade, ki so iz grozljivih težav uspeli prestopiti v pravo dostojanstvo. Ne vem zakaj, a spomini nanje mi »polnijo pljuča« s čistim zrakom.
Pred dnevi sem tukaj v Rimu osebno govoril z inšpektorjem kolumbijske salezijanske inšpektorije Medellin in osebno me je zanimalo, kako je v znani salezijanski ustanovi za mlade »Ciudad Don Bosco«. Ko sem jo obiskal, sem srečal mlade vseh vrst, vključno z otroci, rešenimi z ulic, najbolj pa so se me dotaknili mladi, fantje in dekleta, rešeni iz krempljev gverile.
Srce se mi je polnilo z veseljem, ko sem zvedel, da je delo z mladimi ex-gverilci v dveh naših ustanovah še kako živo. Ko se rešijo teh krempljev bojevanja (z lastno močjo in voljo), so povabljeni, če želijo, v salezijansko ustanovo, da bi začeli novo življenje.
Inšpektor mi je pripovedoval zgodbo mlade žene, ki se je vpisala na univerzo. Vsa je bila srečna in ponosna na prejeto salezijansko vzgojo. Česar nisem pričakoval, so bile besede te mlade žene, ko je po nekaj letih s skupino ljudi prišla na uradni obisk salezijanske ustanove.
Z iskricami v očeh je namreč dejala: »Poglejte, pred leti sem gverilcem obljubila, da jim podarim svoje telo, svoje srce in svojo dušo. In to sem storila. Potem pa sem v tej hiši spoznala don Boska in vse njegovo delo, ki ga nadaljuje za nas mlade. Tukaj sem končno zaživela in zato vabim mlade, da se pridružijo temu idealu in se mu posvetijo z vsemi močmi.«
Ostal sem brez besed, ker verjamem, kako se je ta mlada žena zavzela za to, v kar je verjela in v kar je bila vpletena. A je ugotovila, da je življenje lahko drugačno in da se lahko za pravičnot »bojuje« na drugačen način.
O njej si danes mislim, da o sebi goji ideale strokovnjakinje, žene, matere.
Zato svoje prepričanje delim z vami, dragi bralci: ti preprosti primeri, te vsakodnevne in neposredne »utopije« so še vedno na mestu, ker spreminjajo človeško življenje, v človeku pa spremenijo celo vesolje življenja.
Na misel mi pride lepo pričevanje Jožefa Brosia, velikega don Boskovega pomočnika iz prvih časov: »Nekega dne sta me dva lepo oblečena gospoda s francoskim naglasom ustavila in mi po prijaznem pogovoru ponudila veliko vsoto denarja, mislim da je bilo govora o petsto ali šesto lirah, z obljubo gosposkega dela, če bi zapustil oratorij in od tam spravil tovariše. Na to ponudbo sem kratko odgovoril: ‘Don Bosko je moj oče, ne bom ga zapustil, ne izdal za vse zlato sveta.’«
Kot v don Boskovem času tudi danes velja: »Kdor ljubi, bo ljubljen.« To je skrivnostna salezijanska formula.
Kaplja v oceanu
V Kolkati sem obiskal sestre misijonarke ljubezni, družbo sester svete matere Terezije iz Kolkate, molil in maševal na njenem grobu ter od blizu gledal revne, za katere so skrbele sestre. Začele so zgodaj zjutraj in odhajale k revežem, enem za drugim. V oceanu trpljenja jih ni bilo veliko, a sem se prepričal v vrednost majhnih reči, ki jih lahko stori vsakdo izmed nas.
Svetnica je dejala: »Kar počnemo, je samo kaplja v ocean. A če ne bi bilo te kaplje, bi oceanu nekaj manjkalo.«
Krožnik riža lahko reši eno življenje v Kolkati, salezijanska hiša v Ciudad Don Bosco je dekletu omogočila, da je spoznala svoje dostojanstvo in razvila svoje darove. Podobno z milijoni podobnih primerov po svetu, ki jih ne poznamo, a so kot semena, ki klijejo in prinašajo vsakdanji sad.
Priznam, da sem utrujen od slabih novic, saj se zdi, da so le slabe reči vredne novic. Zato predlagam združenje, ki bi širilo dobre novice, neke vrste Facebook dobrote. Hranimo našega duha s tem, kar nam omogoča dihanje, kot se je zgodilo z mano, ko sem slišal besede tiste mlade žene, ki je odkrila, da lahko po srečanju s salezijanci njeno življenje postane drugačno.
Hvala, ker z mano delite vse, kar je dobro, dragi don Boskovi prijatelji, ki vas gotovo blagoslavlja iz nebes.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
Foto: Misiones Salesianas