Salezijanec poljske inšpektorije Krakov, Michal Wocial, ki živi v Ukrajini, je na družbenih omrežjih delil informacije in razmišljanje po prvem tednu vojne. »Večino reči se je nenadoma ustavila in en teden se moje življenje vrti okoli ene same teme. Mislil sem dokončati doktorsko tezo …«
V torek zvečer so rakete padale le kilometer stran od naše šole. Uničile so deset hiš. Na naši ustanovi so popokale šipe. Noč sem preživel v kleti šole z nekaj desetinami drugih ljudi. Odločil sem se, da imam pri sebi vedno olje za bolniško maziljenje.
V sredo ob 7. uri smo se v konvoju sedmih avtomobilov odpravili proti poljski meji in odpeljali ženske in otroke. Načrt je bil preprost: moški zapustijo svoje družine na meji in se vrnejo v Žitomir.
Žal se nam je po 200 km pokvaril šolski kombi. Motor ni hotel več vžgati. In to prav v času, ko bi zelo prav prišel pri prevozu oseb in humanitarne pomoči …
Ponovno me je presenetila solidarnost prebivalcev. Le nekaj minut za tem, ko smo obstali, nam je nekdo pripeljal mehanika. V uri in pol smo dobili nov kombi, ki nas je peljal 250 km do meje, voznik pa ni hotel ničesar v zameno.
Na mejnem prehodu Corczów je bila dolga vrsta in celo noč bi morali čakati na mrazu. Spet so se našli dobri ljudje, ki so našo skupino s svojimi avtomobili prepeljali v Szegini, kakih 40 minut od meje. K počitku smo odšli ob treh zjutraj. Prvič v življenju nisem daroval maše na pepelnično sredo.
Danes (3. marec) je proti poljski meji odšla druga skupina 30 ljudi. Med njimi naši mladi. Se bodo vrnili? Kdaj? Kaj bo z našo šolo po 27. letih delovanja?
Jutri bomo organizirali prevoz 50 ljudi. Verjetno bo to zadnji konvoj, saj ukrajinske železnice pripravljajo vlake za evakuvacijo. Potrebujejo jih bolniki in invalidi.
Vedno več sosedov se zateka v naše zavetišče. Mnogi imamo aplikacijo »Air Raid Alert«. Strašljivo je slišati, ko se naenkrat iz več žepov oglasijo mobilne sirene.
Med ljudmi se v našo kleti-zavetišču zateče tudi peščica otrok in mladih. Iz oratorija sem prinesel vse vrste iger, da si z njimi krajšajo čas. Z njimi zmolimo večerne molitve in povem jim kakšno misel za lahko noč. Nihče ni katoličan, a smo danes skoraj 15 minut molili za mir.
Pritekati je začela humanitarna pomoč in razmišljamo, kako jo bomo kar najbolje uporabili.
Počasi se privajamo na novi ritem vojne. Marsikaj že jemljemo kot »vojni dodatek«. Danes smo s polno hitrostjo prehiteli policijski avto. Sploh se niso odzvali. Verjetno morajo razmišljati o pomembnejših rečeh …
