Salezijanec Klemen Balažič v slovenski salezijanski inšpektoriji že tretje leto opravlja službo delegata za poklicno pastoralo. Ob začetku novega pastoralnega leta z nami deli nekaj misli o poklicanosti in salezijanskem poklicu ter predstavlja svoje poslanstvo.
Kot delegat animiraš, ozaveščaš, izzivaš in vabiš salezijance, salezijansko družino, mlade in družine k premisleku o poklicanosti kot odgovor Bogu, ki kliče. Kako bi »opredelil« to poklicanost?
Kristjani se zavedamo, da je naše življenje dar in skrivnost. Od Boga smo prejeli mnoge talente in darove, mnogi med njimi so enkratni. Poklic bi opredelil kot naš »odgovor« na vse, kar v sebi odkrivamo kot dar od Boga, staršev, okolja …
Poklicani smo, da odkrijemo, kako in kje bomo talente konkretno »unovčili«. Lahko dam naslednjo prispodobo: v času »korona« krize smo od države prejeli turistične bone in večina ljudi je začela iskati čim boljšo ponudbo in mesto, kjer bodo bone unovčili. Prav tako smo od Boga dobili talente in darove, da bi jih unovčili.
Bog me vabi, da živim življenje na polno, kjer do izraza pride človekova enkratnost in ljubezen. Mesto, kjer lahko vnovčim svoje talente, je največkrat družinsko življenje, redovniško ali duhovniško služenje. Je pa res, da nekateri ljudje zakopljejo talente in na Božji klic ne odgovorijo. Bog dopušča na tem področju relativno svobodo.
Že tretjo sezono pripravljaš odmevna srečanja za študente in mlade v poklicih Srečanja z Bogom. Kje si dobil zamisel o takih srečanjih in zakaj jih pripravljaš?
Ko sem postal delegat za poklicno pastoralo, sem se začel spraševati, kaj lahko ponudim mladim. Krščanski poklic zori v duhovnem okolju. Zato sem mladim želel ponuditi mesečno srečanje, kjer bi se duhovno poglabljali ob katehezi, molili in imeli možnost za spoved ali duhovni pogovor.
V pogovoru s sobrati sem našel obliko, ki jo imajo danes Srečanja z Bogom. Skupaj z mladimi soustvarjamo program. Mislim, da je tudi naslov srečanj provokativen in ne skriva bistvenega namena. Srečanja pripravljamo, da bi mladi znali svoje življenjske zgodbe vključiti v veliko zgodbo odrešenja. Življenje dobi čisto nov smisel, ko mlad človek spozna, da je vključen v dramo Božje ljubezni.
V teh dneh bodo družbena omrežja in splet Don Bosko Slovenija bogatejši z novimi vsebinami v obliki video pogovorov z nekaterimi salezijanci o poklicanosti in poklicu. Kaj je namen tega »poklicnega projekta«, če temu lahko tako rečemo?
Vedno znova razmišljam o tem, kako nagovoriti mlade. Zavedam se, da so zgledi in življenjske zgodbe privlačne za vse generacije ljudi, še posebej za mlade. Ljudi zanima, kako smo salezijanci prepoznali poklic in nanj začeli odgovarjati. Sredstva družbenega obveščanja omogočajo, da pričevanja pridejo do mnogih naslovnikov v različnem času. Zato smo posneli pričevanja treh sobratov salezijancev in si jih bo mogoče ogledali na spletu.
Na Rakovniku, kjer domuješ, smo dobili novo hišo, pri kateri hvala Bogu ne gre za novo zgradbo, temveč za vsebino. Zakaj Hiša Dobrega pastirja in kakšen je njen namen?
Nekdanjo inšpektorialno hišo, ki se je pred leti spremenila v formacijsko hišo, smo poimenovali Hiša Dobrega pastirja. Tu imajo mladi fantje možnost, da intenzivno spoznavajo poklicanost, salezijansko karizmo in živijo v skupnosti.
Osebno mi je svetopisemski stavek »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11) zelo blizu. Gre za biblično podobo Boga, ki mi razodeva, da je Bog dober, da je skrben in me osebno pozna, me varuje na življenjskih poteh in duhovno hrani; zame je dal svoje življenje. Vsem, ki tukaj iščejo poklicanost, želim, da to »počnejo« v zavetju in varstvu Dobrega pastirja, saj nas varuje tudi pred raznimi volkovi, ki želijo uničiti »malo čredo«.
Ta biblična ikona me nadalje spominja tudi na svetega Janeza Boska, ki je bil pastir za mnoge »razkropljene« otroke in mlade, za katere se ni zmenila niti Cerkev niti država.
