Ponovno z globoko žalostjo sedim za računalnikom in pišem o dogajanju v Etiopiji, čeprav sem upala, da bi lahko napisala kaj bolj spodbudnega. Zadnje novice v medijih kot je BBC so na prvi pogled sicer spodbudne: »Vladna stran ustavila ogenj in umaknila vojake iz severne pokrajine. Po tej pokrajini, ki je »bila« okupirana več kot osem mesecev, so ljudje praznovali zmago in se veselili na ulicah. Beremo lahko tudi o pohvalah, kako mirno so potekale volitve po vsej državi …
Druga stran medalje pa je, da volitev v tej pokrajini sploh ni bilo. Cela pokrajina je od »ustavitve ognja« popolnoma odrezana od sveta. Letalski promet je ustavljen, dostop po cestah zaprt, porušena sta dva mostova, ki pokrajino povezujeta z drugimi deli države.
Kot v kletki. Zaprli so banke in menda jih celo spraznili. Komunikacija je prekinjena tako po telefonu kot po medmrežju in navadni pošti. Ne moremo komunicirati s salezijanci, ki so ostali tam. Mnogi ne vedo, kje in kako so njihovi svojci.
Zdi se mi le drugačen in bolj prefinjeno krut način istega cilja kot prej: trpinčiti tamkajšnje prebivalce. Iz Južnega Sudana je prihajal kamion s semeni in sadikami, da bi si ljudje lahko kaj pridelali, a so vse uničili. Tovarna semen je uničena. Živino in poljske površine so uničili in pokončali že v preteklih mesecih. Številke žrtev, ki sem jih navajala pred tedni, so le še višje. Naj spomnim: na temelju ocen, narejenih v začetku junija, je bilo okoli 1,7 milijona razseljenih (ljudi, ki so morali pobegniti od doma), od tega samo v tamkajšnjem glavnem mestu okoli 300.000.
In kaj drugod po državi mislijo o tem?
Večina jih verjame banalnim razlagam v medijih in na raznih novinarskih konferencah. Tudi volitve so pokazale, da podpirajo to politiko, saj je vladna stranka dobila veliko večino glasov po vsej državi. In verjamejo, da tuji mediji samo pretiravajo, ko govorijo o milijonih ljudi, ki trpijo lakoto, ki so ostali brez domov … In verjamejo, da vlada postopa upravičeno in tako nadzoruje tiste, ki po mnenju večine le ustvarjajo težave v državi. Ne razmišljajo o nedolžnih ljudeh, preprostih kmetih, otrocih, materah, ostarelih, preprostih in nedolžnih delovnih ljudeh … Mnoge poznam, ki prihajajo od tam, ki živijo in delajo v glavnem mestu, njihovi svojci pa živijo tam. In zagotovo niso nikakršni uporniki in razbojniki.
Naš prijatelj, salezijanec J. H. in njegova družina so le eden od tisočerih primerov. On opravlja duhovniško službo blizu glavnega mesta, njegova družina je tam, na vojnem področju. Na sam božični dan so vojaki vdrli v družinska bivališča mnogih družin, med drugim tudi v njegovo. V napadu sta padla dva njegova brata in nečak ter še 13 drugih sorodnikov. Vsi nedolžni civilisti. Doma med praznovanjem božiča. Eden od njegovih bratov je zapustil štiri sirote, najmlajši ima 8 let, najstarejši je star 14 let. Zanje skuša skrbeti mama, ki je kot večina ljudi brez dohodka in možnosti preživljati otroke. Drugi brat je zapustil tri otroke, najstarejši ima 8 let, najmlajši 4 leta. Srce parajoč položaj. Tu so še žalujoči starši, ki so zelo ostareli. 70-letna mama je v postelji zaradi kapi in hudega diabetesa. Oče (dedek osirotelih otrok) ima 80 let in tudi sam potrebuje pomoč, kaj šele, da bi zmogel pomagati ubogim osirotelim otrokom.
Takih tragičnih primerov je na tisoče, a ušesa in oči mnogih so zaprte, tisti pa, ki bi želeli pomagati, ne moremo. Še pisati o tem si ne upamo z lahkim srcem, da nas kje ne »pohopsa veliki brat«, ki vse nadzoruje in zadnja dva tedna omejuje tudi prihode tujcev.
A upanje umre zadnje. Upamo in molimo, da bo šlo na bolje in hkrati si upamo tudi povedati (napisati) s preostankom vere v dobro v ljudeh in Božjo prisotnost ter prevlado nad zlim.
Polona