V korak z mladimi.

Obnova Uskovniške koče

Spoštovani prijatelji, dragi Uskovničarji.

Obveščamo vas, da bomo dogodek, ki smo ga načrtovali za nedeljo, 2. avgusta žal odpovedali, oz. prestavili za nekaj časa (predvidoma na jesen).
Epidemiološka slika in razmere v povezavi s širjenjem novega korona virusa nam ne dopuščata, da bi se zbirali v takih razmerah, saj bi se s tem obnašali neodgovorno.
Kljub temu sporočamo, da se bosta termina 23+ in 3. Uskovniški teden letos lahko odvila na Uskovnici, v naši koči! Delavci, gradbinci, stroka, prostovoljci, salezijanci,… vsi hitijo s svojimi deli, da bo do pričetka avgusta ponovno pripravljena za Uskovničarje.
Ob tem se vam želimo zahvaliti za vso pomoč in podporo, ki nam jo pri delu izkazujete in se hkrati priporočiti za vse nadaljnje molitve, lepe misli in darove, ki nam jih namenjate. Iskrena vam hvala!
Spremljajte nas na naših družabnih omrežjih. Tu se oglašamo s slikami, blogi, posnetki. Vse to v upanju, da se kmalu spet srečamo v živo!

Veliko milost in čudež za salezijance predstavlja naša Uskovnica in njena uskovniška koča, ki pod geslom »Učenci smo vsi enako« že vrsto let zbira in združuje mlade. Če kaj, smo prepričani, da je včasih tam pod Triglavom, daleč od mest in vsakdanjega direndaja, lažje srečati Gospoda. A danes je naša uskovniška koča potrebna prenove.

Koča nam takole pripoveduje svojo zgodbo: »V leto 1975 segajo moji prvi spomini. Takrat je Jože vrgel oko name in v meni uzrl prihodnost dela z mladimi. Srce mu je zažarelo. V meni je videl prostor za mlade, ki v pogovoru odkrivajo skrivnosti življenja in ustvarjajo načrte, ki nabirajo znanje in izkušnje za delo v dolini. Prostor za mlade, ki se učijo sobivanja in življenja. Koval je načrte za oblikovanje župnijskih sodelavcev.

Med mnogimi kočami je izbral mene, čeprav sem bila brez elektrike in vode, zasajena v reber preprostih pokljuških gozdov. Majhnost sirarske koče je nadomestila velika koča s kapelo. Odmaknjena, pa vendar ne osamljena, skromna, a vendar prostorna. Tako sem za več desetletij postala kraj srečevanja. Služila sem mladim, otrokom in družinam ter se darovala zanje. Streho so mi že v prvem letu okrasili z napisom: »Učenci smo vsi enako«. S tem so zaznamovali vsakogar, ki je prišel izkusit uskovniške tedne. Učenci smo vsi enako, nihče ni manj učenec in bolj učitelj kot drugi. Neznanci so si pod mojo streho postajali bratje in sestre, enaki v jedilnici, kopalnici, kapeli in debati. Gledala sem jih. Srce mi je žarelo.«

V prijetni hladni poletni noči leta 2018 pa se je na Uskovnici pripetila nesreča. Zagorelo je. A k sreči danes ponovno tli upanje po novem začetku. Zahvaljujoč pridnim rokam in določenim »čudežnim posegom« koča dobiva staro novo podobo, ki bo v prihodnosti zopet lahko gostila tista mlada srca, ki cele dneve in večere premišljuje o prihodnosti, ki se zabavajo, in to brez sodobnih tehnik in omame.

Dragi prijatelj, dragi uskovničar, pomagaj tudi ti!