V korak z mladimi.

Uskovniška koča pripoveduje

Vsako leto sem komaj čakala poletje. Takrat sem pod svojo streho sprejela mlada srca. Bila so polna veselja, razigranosti, iskrivosti v očeh, drobnih otroških navihanosti … In v njih je vedno vsaj malce žarela tudi iskrica, da bi tu, v raju pod Triglavom, kjer mi je Stvarnik namenil prostor pod soncem, zaslutili tega Stvarnika, da bi ga srečali v sočloveku in v svetem šotoru …

Tudi moje srce je žarelo, ko sem zrla v ta bitja, polna moči in hrepenenj po dobrem.

V letu Gospodovem 2018 sem kot mnogo let poprej zopet na široko razprla vrata svojega bivališča. Hladna pokljuška noč me je ohladila. Takrat sem imela pod svojo streho skupino mladih in da jih v noči ne bi zeblo, so moji gosti zakurili staro peč. Peč je prijetno segrevala prostor, žarela je in žarela, a kmalu je žarela preveč! Kako sem bila hvaležna, da so voditelji tako hitro reagirali, da je vse skupaj minilo brez večje nesreče. Srce mi je silno zažarelo in zagorelo. V tem ognju je v meni za trenutek ugasnilo upanje, da bom še kdaj gostila tisto mladež, ki je cele dneve in večere premišljevala o svoji prihodnosti, izumljala igre in skeče, se zabavala ob kitari, brez sodobne tehnike in omame.

 

Vsega se še dobro spominjam … V leto 1975 segajo moji prvi spomini. Takrat je Jože vrgel oko name in v meni uzrl prihodnost dela z mladimi. Srce mu je zažarelo. V meni je videl prostor za mlade, ki v pogovoru odkrivajo skrivnosti življenja in ustvarjajo načrte, ki nabirajo znanje in izkušnje za delo v dolini. Prostor za mlade, ki se učijo sobivanja in življenja. Koval je načrte za oblikovanje župnijskih sodelavcev.

Med mnogimi kočami je izbral mene, čeprav sem bila brez elektrike in vode, zasajena v reber preprostih pokljuških gozdov. Njegove delovne roke so me z leti gradile in majhnost sirarske koče je nadomestila velika koča s kapelo. Odmaknjena, pa vendar ne osamljena, skromna, a vendar prostorna. Pod Jožetove noge so metali polena, a bilo je tudi kar nekaj prijaznih ljudi, ki so z njim delili sanje in si želeli sprememb. V mladih so želeli vzbuditi željo po dejavnosti v Cerkvi. Da bi jo sooblikovali, se vanjo vključevali in po svojih močeh gradili občestvo. Tako sem za več desetletij postala kraj srečevanja. Služila sem mladim, otrokom in družinam ter se darovala zanje. Streho so mi že v prvem letu okrasili z napisom: UČENCI SMO VSI ENAKO. S tem so zaznamovali vsakogar, ki je prišel izkusit uskovniške tedne. Učenci smo vsi enako, nihče ni manj učenec in bolj učitelj kot drugi – učili smo se drug od drugega in obenem prepoznavali navdihe in poti, na katere nas je vabil naš skupni Učitelj – Sveti Duh. Ob salezijancih, animatorjih in mladih je to misel vsakdo lahko zaživel. Neznanci so si pod mojo streho postajali bratje in sestre, enaki v jedilnici, kopalnici, kapeli in debati. Gledala sem jih. Srce mi je žarelo.

Srečanja na planini Uskovnici so postajala pravi uskovniški čudež. To, kar si je moj Jože, salezijanski duhovnik, s svojo skupino najprej v viziji predstavljal, je postalo resničnost. Jože je to s silno skrbjo in ljubeznijo potem toliko let živel. Že takrat je bila ključna pomoč mladih z Rakovnika in nato iz Cerknice, kjer je bil Jože župnik. Njim so sledili tudi mnogi drugi prostovoljci. Zame so naredili veliko. Nanosili so drv, nanesli hrano, material za gradnjo. Poleti pa so se mladi širom Slovenije iz doline vzpenjali k meni in poletja preživljali v planinskem raju. Uskovniški tedni so mlade opogumljali, da v zavetju smrek, tišine in skromnosti spregovorijo o svoji veri, sanjah, idealih, delu v župniji in tudi odnosih v družini, med seboj. Tu je mlade vse vodilo k temu, da bi prisluhnili šepetu srca. V tej skupnosti učencev so začutili Boga in ga doživljali v ljubezni, veselju, sočutju, prijateljstvu. Zazdelo se je, da je pod Triglavom, daleč od mest in vsakdanjega direndaja lažje srečati Gospoda.

Koliko novih idej se je tu porodilo, koliko mladim je bila prvič ponujena možnost, da se usposobijo za delo doma in kako blagodejno kuliso prečudovite narave je Stvarnik namenil Uskovnici. Jaz pa sem jim ponujala skromen prostor za spanje, kuhanje, igranje. Pomagala sem jim ustvariti dom. Skromnost mojega bivališča je rojevala domačnost na skupnih ležiščih, nudila sem toplo zavetje ob deževnem

vremenu, na ležalnik moje strehe so mladi prišli nastavljat lica, da jih je sonce nežno ogrelo. Spali so v avionu in podmornici, se greli v kurniku. In moje srce je ob tem neprestano žarelo, saj se je v čudovitih mladih bitjih tu naseljevala sreča.

 

Ti mladi so se vedno znova vračali. Vest o lepoti uskovniških tednov so širili v svet, vabili svoje prijatelje in druge mlade. Prihajali so s svojimi skupinami, kasneje tudi z otroki. Teh sem se neizmerno veselila. Mlada bitja, v katera so sejali semena dobrega in jih vzgajali v odgovorne in poštene kristjane in državljane, so čudovit obet za lepo prihodnost. Prav ogrelo mi je srce, ko sem opazila nekatere starše, ki so pred leti prav tu uzrli pogled svojih sozakoncev. Ja, okrog mene se je kar nekajkrat zaiskrilo, med delom v kuhinji, pripravljanjem miz, pri odbojki in nogometu, v zavetju smrek, na klopci ali bližnji skali. Včasih pa je kakšna iskra zaljubljenosti prišla na plano kar sredi puščave, ko se je vse umirilo in so se misli postavile v red.

Kako so tem mladim žarela srca!

 

Ko se v hvaležnosti oziram na toliko lepega, čemur sem kot koča, ki je dajala prostor, mogla služiti, me prevzame skrb. Sprašujem se: Kaj pa sedaj? Kam lahko gredo ti mladi? Kje se bodo učili ob zgledu Jožeta in drugih salezijancev? Želim nuditi svojo toplino. Srce mi še žari in gori. Kako naprej se sprašujem v dolgih in mrzlih nočeh, ko se končuje leto 2019 in se odpira leto 2020, ki prinaša veliko priložnosti za bogastvo odnosov, ki bi jih spet lahko spletali novi rodovi pod Viševnikom. Vse ljubezni, ki sem jim bila priča, in vse molitve so odraz, da mladi potrebujejo Uskovnico!

 

Tako so se moje misli spet vrnile k tebi. Prepričana sem, da lahko tudi ti nekaj prispevaš. Ob meni si doživljal lepoto mladosti. Pomagaj mi, da spet vzcvetim, da se moje skromno bivališče zopet sestavi in da mladim nudim tisto, kar si tudi ti prejel. Naj bo tvoj dar zame naložba za prihodnost. Odpri srce z mislijo na mladi rod, na srečanja s prijatelji, znanci, na svoje otroke, vnuke … na vse tiste, ki jih bom gostila. Prej ko bom urejena in pripravljena, da pričakam nove goste, prej bom lahko dajala prostor veselju in sreči. In kako nestrpno že pričakujem, da med nove rodove širim sporočilo, da smo učenci vsi enako.

Ob tem mi srce prav nežno žari!

Hvala ti.
Z nepozabnimi spomini nate,

Uskovniška koča

Obnova Uskovniške koče v številkah

V jesenskem času so bile organizirane 4 delovne akcije, v katerih je sodelovalo v povprečju 24 prostovoljcev (velika večina iz Cerknice). V vseh štirih akcijah je bilo vključenih 98 ljudi, ki so skupaj opravili okrog 1300 ur brezplačnega dela.

V jesenskem obdobju se je postavil nov dimnik, nova peč – kamin, prenovljena je bila celotna streha zgornje hiše, demontirane so bile pregradne stene, stara mala jedilnica je bila poglobljena, narejena je bila drenaža, podložni beton ter zabetonirani temelji nove kuhinje. Nameščene so bile nove stopnice, narejena zunanja drenaža, ter pripeljan gradbeni material za nadaljnje delo v hiši.

Dosedanji finančni vložek: elektrika 500,00 €; dimnik 1.500,00 €; kamin 4.100,00 €; streha 3.380,00 €; gradbeni material, prevozi in drugi stroški 3.780,00 €

Prihodki so skupaj z nabirko avgusta 2019 znašali 1225 €.

Za dokončanje gradbenih del na zgornji koči, da bo koča lahko začela delovati, torej potrebujemo še cca. 30.000 € za gradbeno dokončanje kuhinje in novo opremo v njej, za ureditev kopalnice z WCjem in tušem, zamenjava oken v pritličju, ureditev vhodne veže in tlakov v skupnem prostoru, ureditev kanalizacije s čistilno napravo, ureditev bivalnih prostorov po smernicah požarnega izvedenca….