To so zadnje besede mame Marjete don Bosku in njegovemu bratu Jožefu malo pred smrtjo ob 3. uri zjutraj, 25. novembra 1856. Imela je 68 let. Vsi so jo poznali kot mamo v Oratoriju.
Capriglio
Marjeta Occhiena se je rodila 1. aprila 1788 v kraju Capriglio v italijanski pokrajini Asti kot šesta od desetih otrok. Istega dne je bila krščena v župnijski cerkvi. Njeni starši so bili kmetje z iskrenimi krščanskimi čustvi. Marjeta je bila že od malega pridna delavka. Čas in obveznosti ji niso dopuščali študija, vendar jo je ljubezen do molitve obogatila z modrostjo, ki je ni bilo mogoče najti v nobenih knjigah.
Frančišek Bosko: Becchi
Leta 1812 se je poročila s Frančiškom Boskom. Frančišek je bil star 27 let, vdovec, imel je triletnega sina Antona in bolno mater, za katero je skrbel. Naslednje leto se je rodil Jožef, leta 1815 pa Janez (bodoči don Bosko). Skupaj so se preselili v Becchi, zaselek pri Castelnuovu d’Asti. Leta 1817 je Frančišek umrl za pljučnico.
Ženska velike vere
Devetindvajsetletna Marjeta je v času velike lakote sama vodila družino, skrbela je za Frančiškovo mater, Antona ter Jožefa in Janeza. Marjeta je bila zelo verna ženska. Bog je bil vedno v ospredju vseh njenih misli in vedno na njenih ustnicah.
Materinsko srce
Gospodova ljubezen je bila tako močna, da je v njej oblikovala materinsko srce. Kot modra vzgojiteljica je znala združiti očetovstvo in materinstvo, nežnost in trdnost, budnost in zaupanje, domačnost in dialog ter svoje otroke vzgajati z nesebično, potrpežljivo in zahtevno ljubeznijo. Pozorna na njihove izkušnje je zaupala v človeška sredstva in Božjo pomoč. Vzgojila je tri fante z zelo različnimi značaji, pri čemer je uporabljala ista merila, vendar različne metode. Uči jih katekizem in jih pripravlja na prvo sveto obhajilo.
Spremlja svojega sina
Ko je slišala Janezkove devetletne sanje, je bila edina, ki jih je brala v Gospodovi luči: »Kdo ve, morda boš postal duhovnik.« Tako mu dovoli, da se druži z neprijaznimi fanti, saj se ob njem bolje obnašajo. Zaradi Antonovega nasprotovanja do Janezovega študija je prisiljena najmlajšega sina poslati drugam. Spremljala ga je do njegovega duhovniškega posvečenja. Tistega dne je izrekla nekaj besed, ki so ostale v don Boskovem srcu do konca njegovega življenja.
Mati Oratorija
Ko je don Bosko leta 1846 hudo zbolel, mu je Marjeta šla pomagat in odkrila, koliko dobrega počne za zapuščeno mladino. Na prošnjo, naj mu sledi, je odgovorila: »Če misliš, da je to Gospodova volja, sem pripravljena priti.« Prisotnost mame Marjete je oratorij spremenila v družino. Njeno življenje se je za deset let združilo s sinovim življenjem in z začetki salezijanskega dela: bila je don Boskova prva in glavna sodelavka; postala je materinski element preventivnega sistema; ne da bi se tega zavedala, je bila »mešanica« salezijanske družine.
Umrla je v Valdoccu
Umrla je 25. novembra 1856 v Turinu, ko je zbolela za pljučnico. Stara je bila 68 let. Na pokopališče so jo pospremili številni mladi, ki so žalovali za njo kot za materjo. Generacije salezijancev so jo klicale in jo še vedno kličejo »mama Marjeta«.