Dragi bralci, predvsem pa prijatelji Don Boska in njegove karizme, naj vas pozdravim ob iztekanju leta 2020, ki si ga bomo zapomnili kot težkega, za mnoge žalostnega, leta, ki je dan za dnem spreminjal naše življenjske navade ter osebni, družinski in družbeni tok življenja.
Ob premišljevanju iztekajočega se leta naj se ustavim ob tem, kar mi še posebej leži na srcu. Malo zaradi prejete vzgoje, malo pa zaradi same narave, globoko v sebi čutim potrebo po nenehnem zahvaljevanju za stvari, ki jih prejemam v življenju in niso odvisne od mojih osebnih zaslug.
Zato se želim ob tej priložnosti v don Boskovem imenu zahvaliti tisočim in tisočim dobrotnikom, ki pomagajo salezijanskim ustanovam po vsem svetu.
Pred dnevi me je pritegnila neka zalo preprosta stvar. Po šestih mesecih sem se namenil posneti video, v katerem sem se zahvalil za velikodušnost tolikih, ki so glede na svoje vire pomagali prizadetim v pandemiji covida-19. Prejel sem na desetine sporočil, s katerimi so se ljudje zahvaljevali za preglednost, za razlago, kaj se je zgodilo z njihovimi darovi in za veliko vsoto. Mislim, da ne more in ne sme biti drugače.
Kot don Bosko
»Vedno sem potreboval vsakogar in vse,« je dejal don Bosko. Nepozaben hladen večer, 3. november 1846, ko sta duhovnik in njegova mati prispela po štirih kilometrih pešačenja. On z brevirjem v roki in majhnim kovčkom, ona s svojo košaro z nekaj stvarmi. Njegova mati se mu je pridružila na tej nori pustolovščini. Rad je imel mamo. Mama ga je ljubila še bolj. Zato se ni obotavljala: »Janez, s teboj grem.«
Utrujena sta prispela do mestnih vrat. Teolog Vola, duhovnik in prijatelj, ju je videl in se čudil. »Saj ste nori! Kam greste? Kako boste živeli? Imate kaj vsaj za ta večer?«
»Bog po poskrbel, prijatelj.«
Dobri duhovnik jima je ganjen podaril svojo uro. Dovolj bo za najemnino za kakšen mesec.
»Vidiš? Bog je poskrbel,« je veselo odvrnil don Bosko.
Vse življenje je za pomoč prosil na stotine ljudi. Nikoli ni prosil zase, ampak samo za svoje fante. Ob enem je trdno verjel v Božjo previdnost, zato je neutrudno hodil od vrat do vrat.
Na tisočkrat je odprl dlan, prosil za denar in pomoč na tisoče ljudi, da bi dokončal svoje delo. Ni se obotavljal prositi za čas ali dobrine v korist mladim v potebah. Pomagali so mu laiki, možje in žene, prijatelji duhovniki, ki so z njim sodelovali na mnoge načine.
Predvsem mu je neprecenljivo pomagala njegova ljubljena mati Marjeta. Z veseljem zapišem, tudi na zgodovinski podlagi, da sta skupaj ustanovila Oratorij, saj se je ustvarjalnemu in apostolskemu geniju pridružila materinska nežnost matere, ki je tej hiši dodala žensko toplino. Sina je spremljala in opogumljala v težkih začetkih Oratorija in sprejemala fante, ki so trkali na njuna vrata.
Ob mami Marjeti je bila tudi mati Mihaela Rue, enega prvih salezijancev in don Boskovega naslednika. Tudi mati nadškofa Gastaldija in oče Dominika Savia. Lepa skupina, ki je poznala in ljubila don Boska ter njegovemu poslanstvu dala popolnoma drugačen pridih, kot so bile ustanove tistega časa: jasno prepoznavno znamko, ki jo lahko razumemo kot »družinski duh«.
V svojih prošnjah za pomoč se je don Bosko od samega začetka lahko zanašal na duhovnike, ki so del svojega časa darovali oratorijskemu delu, ki je raslo z njimi. To so bili duhovniki in prijatelji, tudi duhovni vodniki kot na primer don Cafasso, teolog Borel in Leonardo Murialdo. Druga velika skupina dobrotnikov je naklonjeno finančno podpirala don Boskove ustanove v Turinu, po Italiji, Franciji in Španiji ter misijone v Ameriki. Dobrotniki so tudi danes hrbtenica salezijanske družbe.
Časi so se spremenili, toda položaj, ki ga danes živimo v svetu, Cerkvi in salezijanskih navzočnostih, je podoben don Boskovim časom. Ko sem obiskoval najbolj revne ustanove z mladimi v potrebah po Latinski Ameriki, Afriki, Indiji in med ljudstvi Oceanije, nisem zaznal kake velike razlike iz prvih časov don Boskovega oratorija.
Vendar mi to na noben način ne jemlje poguma. Nasprotno, v meni obnavlja prepričanje, da Sveti Duh vsak trenutek obuja srca milijonov in milijonov ljudi, odločenih, da ta svet spreminjajo v človeški svet. Brez dvoma sva ti in jaz med njimi.
Hvala za ta trud. Hvala, ker verjamete, da se splača. Hvala, ker vas črnogledost dvomljivcev v vse in vsakogar ne posrka in hvala, ker verjamete, da lahko živimo v upanju. To tudi sporočam salezijanski družini za prihodnje leto: v tem težkem času covida-19, nas bolj kot kdaj prej žene upanje.
Skupaj bomo zmogli.
Ángel Fernández Artime
Don Bosko, začetnik salezijanske družine
Izraz »salezijanska družina« je prvič uradno uporabil papež Pij XI. 3. aprila 1934, dva dni po razglasitvi don Boska za svetnika, ko je nagovoril romarje, ki so prišli na slavje v Rim: »Predstavljate vse, ki so ostali v različnih krajih, od koder prihajate in ste velika salezijanska družina.«