Joseph Nguyen Hau Duc se je rodil leta 1993 v vietnamski pokrajini Dong Nai. Sam je v prvih stikih inšpektorju Marku Košniku zapisal: »S pogledom na Jezusa Kristusa in po don Boskovi želji hočem prinašati veliko veselje drugim. Rad sem z mladimi, zlasti revnimi. Rad bi bil misijonar, kot je bil Andrej Majcen, ki prihaja iz vaše dežele.« V Vietnamu je končal noviciat in dve leti filozofskega študija, nadaljnja formacijska pot pa ga čaka pri nas.
Kako si spoznal don Boska in salezijance?
Odkar pomnim, sem povezan s salezijanci. Dejansko se prvega trenutka, kdaj sem se srečal z don Boskom in ga pobližje spoznal, ne spominjam, a glede na to, da sem odraščal v salezijanski župniji, so salezijanci del mojega življenja od trenutka, ko sem se pojavil na tem svetu. Krstil me je salezijanski duhovnik. Dolga leta sem bil ministrant, vedno sem obiskoval salezijanski oratorij, celo glasbo sem študiral na salezijanski šoli. Po poklicu sem sicer profesor matematike, a ko sem študiral na univerzi, sem bival v salezijanskem študentskem domu.
In ker je bilo moje življenje od nekdaj povezano s salezijanci, sem tudi sam postal salezijanec. Danes sem salezijanski misijonar. Moje življenje so mladi, ki se združujejo ob Mariji in don Bosku, in sam želim biti salezijanec, ki bo del teh mladih.
Kako so se v družini odzvali na tvojo odločitev, da postaneš salezijanec?
Od nekdaj se je moje življenje obračalo v smer, da nekoč postanem duhovnik. Zaradi življenja v salezijanskem duhu že v zgodnjem otroštvu sem si tudi sam od nekdaj želel postati duhovnik. Moji vzgojitelji, kateheti in redovniki so mi dejali: »Joseph, ko odrasteš, pridi in postani duhovnik.« Takrat sem jim z veseljem odgovarjal, da bom. Da pridem med njih, da postanem redovnik. Da sem lahko vsakokrat tako odgovarjal, ko so me »izzvali«, sem moral naprej živeti in delovati z dobrim zgledom. Ko sem odraščal, sem tudi sam prišel do zaključka, da želim svoje življenje posvetiti Bogu. Želel sem postati podoben salezijancem: biti vesel, biti odprt. In nenazadnje, zavedal sem se, da je moja odločitev za posvečeno življenje dokončno povezana in izrečena iz ljubezni do Njega. Ker ljubim Boga, želim služiti mladim. Mladim želim prinesti le najboljše, želim odgovarjati na Božje darove na način, da dajem ljubezen mladim.
Menim, da so mladi v Sloveniji zelo pogumni, dinamični in ustvarjalni. Številni so zelo uspešni. Moram pa priznati, da mi je za nekatere, ki so zelo uspešni, malo žal. Opažam, da so številni preveč zaposleni z lovljenjem uspehov in postopoma pozabljajo na nujnost vračanja k Bogu. Pozabljajo, da je Bog vir njihovega uspeha in sreče.
V družini imam še tri brate ter dve sestri. Skupaj nas je sedem otrok. Ena sestra je tudi redovnica. Družina je bila vesela, ko so videli, kako se obrača moje življenje. A kljub vsemu niso bili najbolj veseli, da postanem salezijanec. Moja mama mi je nekoč dejala, da pozna nekega drugega duhovnika, s katerim me lahko poveže in mi tako pomaga. Rekla mi je: »Veš, če boš postal takšen duhovnik, boš bogatejši kot salezijanci in boš bolj spoštovan.« A sem ji odgovoril, da ne bom duhovnik zaradi želje po spoštovanju ter bogastvu, pač pa zato, ker ljubim Boga.
Eden od velikih misijonarjev v vaši deželi je bil Andrej Majcen. Kje in kako si ga spoznal?
Ko sem bil v noviciatu, sem slišal veliko zgodb o življenju Andreja Majcna. Po noviciatu sem odšel v novo salezijansko skupnost, kjer sem nadaljeval šolanje na filozofski akademiji. In prav v tej skupnosti je svoj čas živel Andrej Majcen. To je bila zame velika milost. Na vsakem koraku znajo domačini in salezijanci pripovedovati o Majcnovih vrlinah. Na lastne oči sem videl dela, ki jih je opravil. Tam je polno njegovih podob, ki so jih njemu v čast in spomin postavili domačini. Andrej Majcen je bil za vietnamsko skupnost oče, misijonar in velik svetnik. Imel sem srečo, da sem del življenja preživel prav v tej skupnosti. Še večjo pa imam danes, saj živim in delam v državi, od koder je Majcen izšel. In celo bivam v hiši, ki nosi njegovo ime.
Kaj mi je pri Majcnu najbolj všeč? Majcen je zaupal v Marijo. Veste, med komunizmom so nam v Vietnamu vzeli vse. Majcen pa se je znal upreti in je večkrat dejal: »Marija nam bo pomagala in naše hiše ne bodo mogli kar tako zapleniti.« In res je bilo tako. Kar je rekel Majcen, to se je uresničilo. Komunisti so v tisti vasi takrat vzeli in pobrali vse. Le hiše, kjer so bili naseljeni oni, niso uničili oz. je oropali. Temu lahko rečem čudež.
Postal si prvi vietnamski misijonar v Sloveniji. Kako bi opisal Slovenijo in svojo dosedanjo izkušnjo bivanja pri nas?
O Sloveniji lahko zaenkrat povem le lepe stvari. Toliko lepot sem že spoznal tukaj in doživel veliko novih izkušenj. Slovenija je zelo lepa država s številnimi zelenimi področji. Tukaj je zrak zelo čist, kar je dobro za zdravo in srečno življenje. Pokrajina lahko daje ljudem občutek miru in romantike.
Salezijanci v Sloveniji živijo blizu ljudem in zanje. Prav srečo imam, da sem prišel v Slovenijo med te salezijance. Moje poslanstvo je, da evangeliziram. Evangelizacija pomeni, da prinašamo Boga drugim. Misijonarji se zavedamo, da to pomeni z dobrim in ljubečim načinom življenja. Slovenija in njene salezijanske skupnosti so dobre za rast svetnikov, takih, kot je bil Andrej Majcen. Verjamem, da ne bo postal svetnik samo on, temveč tudi drugi salezijanci iz teh svetih krajev. Želim se naučiti dobrote, ki jo živite tukaj.
Slovenščina ni lahek jezik. Skušam se ga naučiti, saj je zame bistvenega pomena, da lahko tukaj živim in delam kot misijonar. V Sloveniji je izobraževalni sistem zelo sodoben, napreden in dober. To mladim ljudem pomaga pri njihovem razvoju, hkrati pa jim daje možnosti samostojnega uveljavljanja v službi.
Kako kot misijonar gledaš na prihodnost salezijanskega poslanstva v Sloveniji?
V Sloveniji še nisem dolgo, zato tudi še ne razumem vseh kulturnih in drugih navad Slovencev. Zato mi je težko podati konkreten in jasen pogled na salezijansko evangelizacijo tega dela sveta. Izrečem lahko le kakšno misel. Današnja evangelizacija ni pričevanje z besedami. Evangelizacija pomeni živeti življenje na način, da drugim pokažemo, da živimo Gospodovo življenje z navdušenjem – polni življenja in sreče, ne glede na to, kje smo. Kajti veselje in sreča sta vedno privlačna za vse, posebno še za mlade. Ko uspemo priti v njihova srca, pa bo Sveti duh poskrbel za vse drugo. Toda kako živeti življenje, da bo dostopno tudi drugim? Da nam bodo verjeli, da mislimo resno in da je salezijanska vzgoja, karizma in način življenja dober življenjski slog? Mislim, da s trdno vero in socialnim mreženjem.
Pogovor je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2022/3
