Med stotinami neobjavljenih don Boskovih pisem, ki smo jih našli v zadnjih desetletjih, ni lahko izbrati tista, ki si najbolj zaslužijo, da jih predstavimo in komentiramo. Tokrat smo izbrali zelo preprosto, ki pa v nekaj vrsticah povzema celoten načrt salezijanskega vzgojnega dela in nam ponuja še marsikaj zanimivega. To je pismo, ki ga je don Bosko napisal 7. maja 1877 nekemu Trentincu Danielu Garbariju. Ta ga je v imenu dveh bratov večkrat spraševal, kako bi lahko v svoji deželi ustanovil vzgojno ustanovo, kakršne je don Bosko ustanavljal po Italiji, Franciji in Argentini.
Spoštovani g. Garbari,
moja odsotnost iz Turina je vzrok za zamudo pri odgovoru na vaša pisma, ki sem jih redno prejemal. Zelo sem vesel, da je ta naša ustanova dobro sprejeta v vaših državah. Bolj kot bo znano, bolj bo všeč vladam samim. Če nam je všeč ali ne, nam dejstva zagotavljajo, da je treba ogroženim mladim pomagati, da postanejo dobri državljani ali pa jih držati v sramoti v zaporih.
Kar zadeva ustanovitev podobnega zavoda v mestu ali krajih v Trentu, za začetek ni potrebno veliko:
- Prostor, ki lahko sprejme določeno število otrok, vendar nudi tudi lastne delavnice in delovne prostore.
- Nekaj, kar lahko daje malo kruha ravnatelju in drugim osebam, ki mu pomagajo pri usmerjanju in vodenju.
Otroke vzdržujemo:
- od majhnega mesečnega prispevka, ki ga lahko plačajo nekateri od njih, njihovi sorodniki ali drugi ljudje, ki nam jih priporočajo.
- Od majhnega zaslužka, ki prejemamo z delom.
- Iz subvencij občin, vlade, dobrodelnih združenj in zasebnih donacij. Tako se vodijo vse naše obrtne šole in z Božjo pomočjo smo dobro napredovali. Za osnovo pa moramo vzeti, da nam je vse, kar se nanaša na politiko, vedno bilo in bo tudi v prihodnje tuje.
Naš glavni namen je zbrati ranljive otroke, da bi postali dobri kristjani in pošteni državljani. To je prvo, kar morajo civilni in državni organi dobro razumeti.
Kot duhovnik se moram torej popolnoma strinjati s cerkveno oblastjo. Zato bi, ko gre za konkretizacijo zadeve, pisal neposredno tridentinskemu nadškofu, ki zagotovo ne bo povzročal težav.
Tukaj so moje predhodne misli. Zadevo bom preučil in če bo še kaj potrebno, bom napisal. Prosim, zahvalite se vsem ljudem, ki so mi izkazali prijaznost.
To sem želel napisati sam s svojo grdo pisavo, prihodnjič bom dal pero svojemu tajniku, da bo pisanje lažje berljivo.
Z največjim spoštovanjem in hvaležnostjo, ki jo iskreno izrekam.
Ponižni služabnik duh. Jan. Bosko
Turin, 7. maj 1877
Pozitivna podoba salezijanskega dela
Pismo nam najprej sporoča, kako je bil don Bosko po papeževi odobritvi salezijanske družbe (1874), odprtju prve salezijanske hiše v Franciji (1875) in prvi misijonski odpravi v Latinsko Ameriko (1875) zelo zaposlen z obiskovanjem in podpiranjem obstoječih ustanov ter sprejemanjem ali ne sprejemanjem mnogih, ki so mu jih v tistih letih predlagali z vseh strani. V času pisma je razmišljal o odprtju prvih ustanov hčera Marije Pomočnice poleg tiste v Morneseju. Kar šest se jih je nabralo v dveletnem obdobju 1876–1877. Predvsem pa se je zanimal, da bi se naselil v Rimu, kjer se je več kot 10 let zaman trudil odpreti sedež. Nič ni mogel storiti. Še en pravi Piemontčan, kot je bil don Bosko, »duhovnik v gibanju«, na bregovih Tibere ni bil dobrodošel. Prestolnica Rim je bila s strani nekaterih papeških oblasti in rimskih duhovnikov že polna nezaželenih Piemontčanov. Tri leta se je moral »zadovoljevati« z rimskimi »obrobji«, kot sta Castelli Romani in Magliano Sabino.
Paradoksalno pa se je ravno nasprotno godilo med mestnimi upravami in vladnimi oblastmi Kraljevine Italije, kjer je imel don Bosko, če že ne prijatelje – njihove ideje so bile preveč oddaljene – pa vsaj velike oboževalce. Iz zelo preprostega razloga, za katerega je bila zainteresirana vsaka vlada: upravljati novorojeno državo Italijo s poštenimi, delavnimi državljani, ki spoštujejo zakone, namesto da bi zapore polnili s potepuškimi »kriminalci«, ki niso sposobni preživeti sebe in svojih družine z lastnim dostojnim delom. Tri desetletja pozneje, leta 1900, bi se slavni judovski antropolog in kriminolog Cesare Lombroso popolnoma strinjal z don Boscom, ko je zapisal: »Salezijanske ustanove predstavljajo gromozansko in genialno organizirano prizadevanje za preprečevanje kriminala, ki je edino uspelo v Italiji.« Kot jasno izhaja iz omenjenega pisma, je bila podoba salezijanskih ustanov, v katerih so mlade, ne da bi se klanjale raznim političnim strankam, vzgajale v »dobre kristjane in poštene državljane«, pozitivna. Tako je bilo tudi v avstro-ogrskem cesarstvu, ki sta mu takrat pripadala Trentino in Julijska krajina.
Tipologija salezijanske hiše
V nadaljevanju pisma don Bosko predstavi strukturo vzgojne hiše: okolje, kjer bi lahko gostili mlade (namignil je vsaj pet reči: dvorišče za igro, učilnice za učenje, jedilnico za prehranjevanje, spalnico za spanje, kapelo za molitev) ter »delavnice in delovne prostore«, kjer so poučevali obrt, s katero so mladi živeli in imeli prihodnost, ko so zapustili zavod. Pri gospodarskih virih je navedel tri vire: najnižje mesečne prispevke, ki so jih lahko plačevali starši ali sorodniki otrok, majhne zaslužke iz obrtnih delavnic, subvencije javnih (vlade, občine) in predvsem zasebnih dobrodelnih organizacij. To je bila izkušnja Valdocca. Don Bosko je tu zamolčal pomembno stvar: popolno posvetitev vzgojnemu poslanstvu ravnatelja in njegovih tesnih sodelavcev, duhovnikov in bratov, ki so za ceno skorje kruha in postelje preživljali 24 ur na dan v delu, molitvi, poučevanju in pomoči. Vsaj tako se je delalo v takratnih salezijanskih hišah, ki so jih visoko cenile tako civilne kot cerkvene oblasti, v prvi vrsti škofje, brez katerih soglasja očitno ni bilo mogoče ustanoviti hiše, »ki bi vzgajala z evangeliziranjem in evangelizirala z vzgojo«, kot so to počele salezijanske ustanove.
Rezultat
Ne vemo, ali je pismu sledilo nadaljevanje. Prav gotovo se Gabarijev načrt ustanovitve salezijanske hiše ni uresničil, tako kot tudi na desetine drugih predlogov. Vendar je zgodovinsko ugotovljeno, da so se mnogi drugi učitelji, duhovniki in laiki po vsej Italiji zgledovali po don Boskovi izkušnji, tako da so ustanovili podobne ustanove, ki so se zgledovale po don Boskovem vzgojnem modelu in njegovem preventivnem sistemu.
Garbari je bil zagotovo zadovoljen v vsakem primeru: don Bosko mu je predlagal strategijo, ki je v Turinu in drugod delovala … in potem je imel v rokah pismo, ki je sicer težko »berljivo«, a ga je napisal svetnik. Ljubosumno ga je hranil in ga danes najdemo v osrednjem salezijanskem arhivu v Rimu.
Francesco Motto SDB, donbosco.press