Pomembna, a praktično neznana osebnost v zgodovini prvih let salezijanske družbe. Vse svoje salezijansko življenje je preživel v upravljanju časnih dobrin. Bil je dinamičen in podjeten ter odličen administrator v sodobnem pomenu besede. Njegovi daljnovidni »viziji« se lahko zahvalijo mnoge ustanove, ki so še danes ponos salezijanske družbe. Predvsem pa je bila močna njegova ljubezen do don Boska.
Otroštvo in mladost
Antonio Sala se je rodil 29. januarja 1836 v kraju Monticello di Olgiate Molgora, ki spada v milansko nadškofijo. Oče Pietro in njegov brat, upravitelja predilnice, sta se poročila z dvema sestrama. Ustvarila sta si zelo verni družini, iz katerih je izšlo veliko duhovnih poklicev: obe družini sta imeli sina duhovnika (salezijanec Antonio in njegov bratranec Friderik, teolog in bodoči pomožni škof v Milanu), Antonijev brat Ambrož je bil nekaj let salezijanec, Friderikova sestra Maria Serafina pa je bila redovnica v Bergamu.
Antonio se je po končani osnovni šoli kot močan in robusten najstnik takoj lotil dela v družinskem podjetju. Kot animator župnijskega oratorija je kazal nagnjenost k duhovniškemu življenju, saj je znal pritegniti mlade, organizirati igre in jih popeljati k cerkvenim pobožnostim. Po vrnitvi s služenja vojaškega roka v avstro-ogrski vojski je prevzel odgovornosti pri vodenju družinskega podjetja, kjer je pokazal odlične administrativne sposobnosti in velik praktični smisel. Po materini smrti je mladi Antonio želel postati duhovnik. Zaupal je župniku Navi, ki je v začetku leta 1863 pisal don Bosku, poveličeval mladeničeve naravne in milostne lastnosti ter ga prosil, naj ga sprejme v Valdocco. Ob don Boskovem takojšnjem pozitivnem odgovoru se mu je don Nava zahvalil in mu zagotovil, da bo šestindvajsetletni Antonio, zelo hvaležen, takoj odšel v Valdocco.
Dijak delavec in duhovnik vzgojitelj
Ko je Antonio 5. marca 1863 prispel v Turin, je začel srednješolski študij. V Valdoccu se je počutil odlično in kot »Marijin sin« ni le nadoknadil izgubljena šolska leta, ampak je, samozavesten v svojih poslih in poznavalec trgovskih zadev, v prostem času pomagal bolehnemu ekonomu don Alasonattiju, sam hodil na tržnico in pomagal pri prvih delih pri gradnji cerkve Marije Pomočnice. Izkušnja bi mu koristila pri kasnejših gradnjah različnih salezijanskih cerkva, ki jih je osebno spremljal v naslednjih desetletjih. 22. maja 1869 je Sala postal duhovnik, ki je že štiri leta deloval v zavodu Lanzo.
Ekonom v Valdoccu (1869-1880)
Še pred koncem šolskega leta, 3. julija 1869, ga je don Bosko zaupno vprašal, ali je na voljo, da se za nekaj časa preseli v Valdocco, kjer nujno potrebujejo hišnega ekonoma, saj je bil vrhovni ekonom don Savio preveč zaseden. Don Sala je prošnjo sprejel in odšel v Valdocco, kjer je ostal 26 let, do svoje smrti.
V Valdoccu je lahko poglobil svoje teološke študije s triletnim obiskovanjem tečaja moralke na cerkvenem konvitu. Zelo mu je koristil pri pastoralni službi, ko je bil več let redni spovednik v cerkvi Marije Pomočnice, kaplan Inštituta Dobrega pastirja, izredni spovednik kolegija Artigianelli, nato pa duhovni pomočnik ženskih delavnic sv. Jožefa v zatočišču Barolo.
Na zasedanju vrhovnega sveta 11. decembra 1869 so don Savia potrdili za vrhovnega ekonoma, vendar dobil tudi don Sala veliko glasov in je bil januarja naslednjega leta na zboru Oratorija uradno izvoljen za ekonoma. Izvajal je mogočno gospodarsko-upravno dejavnost v valdoški ustanovi z več sto mladimi, razdeljenimi med študente, obrtnike, oratorijance, klerike, skupaj z učilnicami, dvorišči, delavnicami, jedilnicami, spalnicami, dvoranami, cerkvijo Marije Pomočnice, kapelami … k temu je treba prišteti še loterije, gradbene, splošne vzdrževalne, davčne in notarske zadeve … Ni manjkalo težkih trenutkov, tako da je don Bosko poslal don Rua iz Firenc 27. januarja 1870, da ga je opogumil.
Don Bosko mu je januarja 1873, ko je začel z majhno loterijo, na kateri je bila prva nagrada dragocena kopija Rafaelove Madone iz Foligna, zaupal prodajo srečk, predvsem v Lombardiji. Don Sala je potoval predvsem po provincah Milano, Como in Varese, kjer je dobrodelne srečke ponudil najimenitnejšim družinam, ki so se na nek način čutile blizu ali so morda že bile v stikih z don Boskom. Veliko vstopnic je prodal, a mnoge so mu vrnili, zato je šel iskat nove dobrotnike vse do Rima.
Antonio Sala, salezijanec prve generacije, je opravljal številne druge skromne službe, vključno s klasično asistenco na dvorišču in v delavnicah ter poučevanjem mladih salezijancev bratov. Leta 1876 je v Rimu poskrbel za namestitev salezijancev, ki so bili namenjeni v nove ustanove v krajih Albano, Ariccia in Magliano, kot tudi misijonarjev, ki so prišli k papežu po blagoslov. 17. decembra 1876 je prvič sodeloval na seji vrhovnega sveta. To je nato trajalo skoraj 20 let. Leta 1878 si je ogledal ustanove v Mornesah in Chieriju, da bi izvedel potrebna adaptacijska dela na hišah FMA. Oktobra je storil enako za salezijance iz Randazza na Siciliji, nato v Esteju in Moglianu Venetu. In tako dalje naslednjih let. Don Bosko mu je zaupal in ta mu je zaupanje vračal vse do smrtne postelje in še kasneje, kot bomo videli.
Vrhovni zbor je leta 1880 don Sala izvolil za vrhovnega ekonoma, a je še nadaljnja tri leta ostal tudi ekonom v Valdoccu. Takoj se je lotil dela.
Aprila 1881 se je lotil nadaljevanja gradnje cerkve Srca Jezusovega in salezijanskega zavoda v Rimu. Nato je sledil novogradnji v Moglianu Venetu in preučil načrte velike prenove ustanove v La Navarri (Francija). V začetku aprila naslednjega leta se je vrnil v Mestre na pogajanja z dobrotnico Astori in ogled kmetijskega področja v Moglianu, kjer se je gradilo; novembra je tja spremljal prve štiri salezijance. 8. julija 1883 je podpisal začetek gradnje Hospica sv. Janeza Evangelista v Turinu. Jeseni je dal preurediti prostore tiskarne v Valdoccu, vključno z direktorjevo pisarno, ki jo je polepšal z zavesami na oknih, in si »zaslužil« dobronamerno don Boskovo grajo za tako »pretirano oplemenitenje«. Sredi januarja 1884 je bilo za državno razstavo znanosti in tehnike v Torinu sklenjeno namestiti zapleten stroj (kupljen za salezijansko papirnico v Mathiju), ki je izdeloval vezane knjige. Antonieva težka naloga je bila zagotoviti, da stroj delal in da bodo salezijanski gojenci ustrezno usposobljeni. Bili so izjemno uspešni in don Bosko si je dovolil zavrniti nagrado, ker mu niso dodelili prve nagrade. Kmalu zatem je don Sala odšel v Rim, da bi pospešil gradnjo Srca Jezusovega, tako da je lahko don Bosko v začetku maja skupaj z grofom Collejem (ki je daroval 50.000 lir) položil temeljni kamen zavoda.
Seveda je son Sala sodeloval na zasedanjih vrhovnega sveta in podajal mnenje zlasti o zadevah, ki so se ga dotikale: sprejemanje hiš, ustanovitev hiše v Parizu, načrti za ustanovo v kraju Lucca, zamenjava stare peči z novo z Dunaja po ugodni ceni, ureditev »gostišča« za žensko osebje v Valdoccu, ocene stroškov razsvetljave za hiše na Dunaju, v Nizzi Marittimi in Milanu. 12. septembra je predstavil osnutek uradnega grba salezijanske družbe, ki ga je svet obravnaval, dodal popravke in potrdil. Na istem zasedanju so ga pooblastili za rešitev spora glede zemljišču v Chieriju in pasa občinskega zemljišča v Turinu, ki je bil uporabljen za cerkev Marije Pomočnice. Septembra in oktobra so sledila številna zasedanja z občasno navzočnostjo Antonia Sale. 9. decembra so obravnavali gospodarske težave različnih hiš, med njimi v Sampierdareni, Neapelju in Schiu.
Triletje 1885-1887
Vse leto 1885 je sledil ustanovi v Faenzi, za katero si je »prislužil« še en don Boskov očetovski očitek zaradi pretiranega trošenja. Aprila se je udeležil cenitve, ki je bila izvedena v Zavodu Lanzo po nalogu civilnega sodišča v Turinu. 22. junija je predstavil in odobril načrt dviga hiše FMA v Nici za eno nadstropje. Za hišo, ki se je gradila v Trentu, je zagotovil razpoložljivost ustreznih lokalnih ekonomskih virov, prepričan v sodelovanje občine, vendar ga je vedno pozoren don Bosko opozoril, da »občine pogosto obljubljajo in ne pričakujejo«. Dne 20. septembra 1885 je don Sala poročal svetu o zemljišču za salezijansko pokopališče, ki bi ga bilo mogoče kupiti za 14.000 lir. Bil je pooblaščen, da poskuša znižati ceno in izvesti predstavljeni načrt.
Sledili sta še dve leti zasedanj vrhovnega sveta in potovanj za pomoč hišam zaradi gradbenih, upravnih in gospodarskih težav. Medtem je bil ponovno izvoljen za vrhovnega ekonoma (septembra 1886 in še enkrat čez šest let). Pripravljal je vse potrebno za slovesno posvetitev cerkve Srca Jezusovega v Rimu (14. maja). Na izrecno papeževo vabilo se je vrnil že čez nekaj mesecev in kot nov upravitelj ter župnik zamenjal don Dalmazza. Don Sala je imel tisoče težav, ko je poskušal razvozlati zamotano zmešnjavo nevzdržnega ekonomsko-finančnega položaja.
Ob umirajočem don Bosku (januar 1888)
Iz Rima so ga nujno poklicali 30. decembra. Na novoletno jutro je že bil ob don Boskovi postelji. Ves mesec se je izmenjeval z mladim tajnikom Vigliettijem pri skrbi za bolnika.
Don Bosko je umrl 31. januarja in še istega večera je vrhovni zbor »obljubil Gospodu, da če nam bo Marija dala milost, da lahko don Boska pokopljemo pod cerkvijo Marije Pomočnice ali vsaj v naši hiši v Valsalicah, bomo še letos ali pa čimprej začeli z okrasitvijo njene cerkve.« Uradna prošnja, ki jo je don Sala naslovil na mestne oblasti, je bila zavrnjena. Zatekli so se v Rim in ministrski predsednik Crispi, ki se je spominjal don Boskove pomoči, ko je bil sam izgnanec v Turinu, je odobril pokop zunaj mesta, v salezijanskem zavodu v Valsalicah.
V tem času se je krsta z don Boskom nahajala ob don Salovi sobi. Četrtega februarja zvečer so ga prepeljali v Valsalice. V zelo majhni procesiji, ki se je povzpela na hrib, je don Sala jokal: izgubil je najdražjo osebo, ki jo je še imel na zemlji. Še šest let je z veliko usposobljenostjo opravljal naporno področje dela, ki mu ga je don Bosko zaupal. 21. maja 1895 se mu je po usodnem srčnem napadu pridružil v nebesih.
Francesco Motto SDB, donbosco.press