V teh dneh se vsaj malo skušam vživeti v veliki teden in pripravo na največji dogodek našega odrešenja. A kot vse ostalo je v Etiopiji tudi ta čas drugače opredeljen. Tukaj smo pred tremi dnevi obhajali šele 2. postno nedeljo. Etiopijci post jemljejo zelo resno, celo podaljšajo ga in se v tem času ne dotaknejo nobenega živila živalskega izvora ter se še bolj posvečajo molitvi in dobrodelnosti – tisti, ki se lahko. Vera je tesno vpeta v njihovo vsakodnevno življenje in to jim zagotovo pomaga, da z upanjem hodijo po svojem križevem potu, za katerega se zdi, da tukaj poteka celo leto. Vsaj letos. Postaj križevega pota je bilo kar nekaj, od raznih nemirov in pobojev do vojne in lakote, epidemije, naravnih katastrof in še marsičesa.
A upanje, ki je nad vsem tem, je močnejše od vsakega padca pod križem. Kristus bo vstal, odrešil nas bo in vztrajnost v veri nagradil z nebeškimi dobrinami. Spoznavam, kaj pomeni biti »velikonočni kristjan«: nekdo, ki ga Kristus vodi skozi življenje v dobrem in slabem, hodi in orje življenjsko pot, čeprav je pogosto trnova, a v svojih očeh, besedah in dejanjih odseva veselje in pomirjenost.
Tega želim vam in tudi sebi seveda. V teh praznikih, predvsem pa skozi celo leto naj vas spremljajo velikonočno veselje, upanje in mir.
Polona Dominik, laiška misijonarka
—
Poročilo o stanju na severu Etiopije (26. marec 2021)
Kmalu po začetku vojne so ljudje začeli bežati z domov, da bi zavarovali svoje življenje in najbližje. Za seboj so pustili vse imetje in od tedaj so brezdomci že pet mesecev. V januarju so se največ zatekali v mesto Adigrat, ki je bilo relativno varno, čeprav varnost ni nikjer popolnoma zagotovljena. Poleg spopadov vladnih skupin in upornikov ljudi ogrožajo organizirane tolpe in tatovi, ki izkoriščajo odsotnost policijskega nadzora in zaščite. Poleg tega, da je so izropane hiše, tovarne, cerkve … so ljudje priča pobojem nedolžnih, mnogim posilstvom in krutim zlorabam. Januarja so našteli okoli 70.000 prebežnikov.
Trenutno je varneje v mestu Mekelle, ki je glavno mesto pokrajine Tigray. Vsak dan več je t. i. »notranje razseljenih oseb« (ljudje, ki so ostali brez doma), ki pribežijo v glavno mesto Tigraya, zato je potrebno odpirati nova zatočišča v različnih lokacijah mesta. Glede na poročila naj bi bilo v zadnjih tednih v mestu 25.000 pribežnikov. Večina so ženske z majhnimi otroci in ostareli. Za sprejetje in preživljanje le-teh je potrebna pomoč v obliki hrane.
Zatekajo se tudi v cerkve in šole, ki so prazne zaradi poškodb med napadi. V takšnih zasilnih zatočiščih nimajo ničesar, ne odej ne jogijev, niti oblek. Salezijanci v Mekelleju pomagajo tudi tako, da popravljajo okna in vrata na teh šolah in zasilnih zatočiščih ter iščejo podporo v obliki materiala za okrepitev stavb, da bi bile vsaj kolikor toliko primerne za bivanje, čeprav to še zdaleč niso domovi.
V teh zatočiščih potrebujejo predvsem odeje, jogije in oblačila ter prostore za higieno, da bi preprečili širjenje raznih bolezni. Dostava čiste in pitne vode je prav tako pogosto izziv, da ne govorimo o osnovnih higienskih pripomočkih. Zaradi pomanjkanja le-teh je v zatočiščih že pogosto prišlo do izbruha diareje, zaradi katere je marsikdo v življenjski nevarnosti. Zdravstvena pomoč je prav tako omejena.
v Mekelleju je trenutno 11 zatočišč, kjer so predvsem mladi. Salezijanci jih oskrbujejo z osnovnimi živili. Za pomoč so zelo hvaležni, čeprav je večina pomoči namenjena ostarelim, materam in majhnim otrokom. Mnogi so močno podhranjeni.
Velika skupina pribežnikov je tudi pri svojcih. Bivališča so večinoma premajhna za vse, ki so pomoči potrebni in gostiteljska gospodinjstva so v težavah. Ljudje so namreč ostali brez služb zaradi vojne in tudi sami nimajo hrane. Kljub temu nudijo streho nad glavo raznim beguncem, čeprav vsem primanjkuje osnovnih življenjskih potrebščin.
Vsi ljudje, predvsem pa starši z majhnimi otroci, trpijo travme zaradi dogodkov in stvari, ki jih vidijo in slišijo. Potrebujejo močno psihološko pomoč. V zatočiščih v mestu Mekelle je več kot 3.000 otrok, starih od enega meseca do pet let, ki (poleg osnovne pomoči) potrebujejo nego. Pribežali so iz različnih krajev celotne pokrajine. Nekateri so hodili več kot teden dni, da so prišli v kolikor toliko varne kraje. Mnogi od njih so na poti izgubili starše, drugi ne vedo, če so starši ali svojci še živi. Ti otroci so prišli do zatočišč v velikih množicah. Srce parajoče je gledati otroke, ki ne znajo povedati, iz katere vasi so ali kako črkovati ime staršev (da bi jih lahko iskali …). Mnogi so izgubili oba starša. Najpogosteje so umrli že v domači vasi med poboji.
Njihove travme so hude, saj so na lastne oči videli krute zločine. Videli so vojake ubijati civiliste, trupla ležati po tleh, goreče hiše in kmetije. Tudi na lastni koži so izkusili ogromno nasilja in zlorab, zaradi česar so močno čustveno moteni. Če jim ne bomo pomagali, bodo v prihodnosti tudi sami lahko nevarni sebi in okolici.
Salezijanci so se povezali s škofijo in drugimi organizacijami (Save the children, Samaritan purse, UNICEF) in iščejo poti, kako priti do sredstev in pomagati ljudem v najhujših stiskah: pošiljanje cistern z vodo v zatočišča s pribežniki, postavitev mobilnih klinik (ker so bolnišnice uničene), zagotavljanje odej vsaj za ostarele in za nosečnice. Predvsem pa naslavljajo na ves svet s prošnjami za pomoč pri reševanju humanitarne krize. Cesta do Mekelleja je približno prehodna, čeprav je varnost še vedno pod vprašajem in je veliko kontrolnih točk. Odkar se je odprla vsaj ta pot, salezijanci redno pošiljajo tovornjake s hrano, ki jo nakupimo v Adis Abebi s pomočjo donacij. Gre predvsem za osnovna živila: moka, olje, otroška hrana, otroški keksi, koruza in riž; poleg tega še higienske potrebščine (milo, pralni prašek, razkužila, voda, odeje, rjuhe, plenice in osnovna oblačila, kot so majice in natikači). Od sredine januarja do sredine marca so v ta namen zbrali in nakupili materiala za 176.550 evrov.
