Venezuelski salezijanec Rafael Montenegro je pred nekaj meseci postal inšpektor salezijancev v svoji domovini. Ob izbruhu pandemije koronavirusa se je nahajal na 28. vrhovnem zboru salezijanske družbe v Turinu. Zaradi ustavitev potovanj se ne more vrniti v Caracas.
V tem času pa lahko iz Italije dokaj dobro sledi položaju doma in opravlja svoje poslanstvo vodenja in opogumljanja sobratov. V Venezueli bi ga čakale stroge omejitve, pomanjkanje goriva, prekinitve električne energije in komunikacijskih povezav, ki bi oteževala srečevanja. »Položaj v Venezueli se je zaradi izbruha Covid-19 zelo poslabšal in državo spravil v hendikep,« pravi Montenegro, ki se je pred dnevi preko družbenih omrežij sestal z inšpektorialnimi svetovalci v Venezueli. »Ljudje že tako živijo v resnem pomanjkanju hrane, bolnišnice pa so že pred časom ostale brez vseh sredstev.«
Uradni podatki rišejo položaj pod nadzorom.
Mnogo stvari je prikritih. Za prevoze hrane in drugih potrebnih stvari ni goriva. Ljudje čakajo v vrstah tudi po tri dni, da uspejo napolniti 20-30 litrov goriva. Za prebivalstvo je to slabo, prav tako za proizvajalce hrane, ki s podeželja ne morejo priti v velika mesta. Na kmetijskih področjih Andov se je pridelovanje hrane ustavilo, saj je ne morejo prodati.
Prebivalci morajo ostati doma. Kakšen je odziv?
Težko je ostati doma, saj večina prebivalstva živi od dnevnega dela: »Kar bom danes zaslužil, bom porabil za nakup hrane.« Ljudje z več možnostmi se lahko prebijajo, v natrpanih ljudskih predelih pa karantena ne more delovati.
Oblast je vedno pomagala šibkejšim slojem, tudi zaradi ohranjanja miru.
Še vedno obstaja program razdeljevanja hrane vsem družinam, a je vedno težje izvedljiv. Država je seznanjena z upadom pridelovanja hrane, istočasno pa namenja finančna sredstva za nakup izdelkov v tujini. Gre za izredni položaj, ki ga država noče priznati.
K temu je treba dodati omejitve dostopa do pitne vode. Vode ni vsak dan, ker v zadnjem obdobju ni bilo nobenega vzdrževanja vodnega omrežja. V mnogih primerih je voda na voljo le en dan v tednu. V boju proti Covid-19 pa je potrebna čistoča ter umivanje z milom. Lahko si predstavljate, kaj se torej dogaja v Venezueli.
Kakšno je družbena klima v teh tednih?
Ne moremo predvideti, kako bodo ljudje reagirali v tem kontekstu. Lahko pride do uporov v vsakem trenutku brez kakšnega načrta. Poznavalci družbenega obnašanja se bojijo, da lahko pride do večjega nasilja. To je spoznala tudi oblast in razglasila izredne razmere s prepovedjo zbiranja na javnih krajih. Vojska lahko takoj zatre vsak poskus demonstracij zaradi družbenih razmer. Položaj se slabša iz dneva v dan.
Brez osebne komunikacije ali sporočil preko medijev ljudje težko razumejo položaj in se nanj pripravljajo.
Za vsakogar je težko razumljivo, kaj se dogaja za masko dezinformacij. Ljudem se odpirajo oči in so nesrečni. Za zdaj še ne rečejo nič in se zaradi groženj z orožjem držijo nazaj.
Kaj lahko storijo salezijanci v teh razmerah?
Kot prvo, trpimo v enakih pogojih kot vsi Venezuelci. Pred dnevi sem se preko družbenega omrežja slišal s svojimi svetovalci. Skupnosti imajo težave pri nabavi hrane. Zato je pomoč organizacije »Missioni Don Bosco« nujno potrebna in dobrodošla.
Cerkve so zaprte. Trudimo se vzdrževati vezi preko družbenih omrežij. V velikem tednu smo prenašali obrede preko omrežij za vse, ki so se uspeli povezati nanje.
Naš teološki študentat se nahaja ob vznožju hriba: sobratje in študenti so obrede obhajali na prostem, tako da so lahko okoliški prebivalci obredom sledili od doma. Spremljali so jih so skozi okna in vrata ter jim prisluhnili po zvočnikih.
Običajno skušamo biti blizu s povezavami preko spleta z bogoslužji, molitvami, premišljevanji. Župnijsko delo stoji, tudi ni darov, s katerimi bi pomagali najbolj ubogim.
Kaj se dogaja v šolah?
Tudi šole so zaprte: šolsko leto bi se moralo končati julija, vendar se učitelji in učenci gotovo ne bodo vrnili v šole. Skuša se vzpostaviti pouk na daljavo, a vemo, kako negotov je splet.
Mladim, ki se uspejo povezati z družbenimi omrežji, skušamo biti blizu, jih spremljati in pomagati, kdorkoli prosi za pomoč.
Ste neke vrste postaja za vse težave in skrbi tega časa.
Neka gospa je pripovedovala, da njena sestra ni imela denarja za zasebno kliniko, kjer bi se lahko zdravila zaradi respiratornih težav Covid-19. Zato so jo dali v javno ustanovo, v kateri ni bilo dovolj ventilatorjev. Umrla je zaradi pomanjkanja ustrezne pomoči. Podobni primeri se žal dogajajo vsakodnevno.
Ne vemo, kaj se dogaja v družinah, koliko jih je že umrlo. Najtežje obdobje nastopa zdaj, v maju, ko bo virus po inkubacijski dobi množično »eksplodiral« med ljudmi.
Antonio R. La Banca, povzeto po ANS