V korak z mladimi.

»Venezuelec ne živi, ampak životari«

Salezijanske ustanove v Venezueli še stavijo na pravičnost in mir

Sveti sedež je 11. februarja ad interim sprejel samooklicanega venezuelskega predsednika Juana Guaidója. Sveti sedež vztraja na »pravični in mirni rešitvi« Venezuele, »brez prelivanja krvi«, kot je po srečanju potrdil msgr. Edgar Peña Parra, namestnik državnega tajnika vatikanske države.

Položaj v Venezueli je zelo težak. Venezuelska novinarja M. Castro in J. Lafuente opisujeta, da ga »v potrebah zaradi lakote, pomanjkanju vode in nenehne prekinitve elektrik, med mnogimi drugimi vsakodnevnimi pomanjkanji, vsiljuje politika v pretreseni Venezueli … Danes Venezuelec ne živi, ampak životari.«

Novinarka F. Bello je za Glas in Čas stopila v stik z dvema salezijancema, s škofom msgr. Jonnyjem Eduardom Reyes Sequero, apostolskim vikarjem v amazonskem predelu dežele, in Rafaelom Andrésom Borgesom v Caracasu.

Njuni pričevanji potrjujeta resnost položaja, pa tudi upanje v obnovitev. Borges je ob vtisih praznovanja don Boskovega praznika dejal: »Venezuela prestaja zelo boleč trenutek svoje narodne zgodovine. Na praznični datum, 31. januar 2019, pritiska dvajsetletni družbeni poraz zaradi težke politične zmešnjave, zelo šibke demokracije, pa tudi zaradi moralnega padca. Ti elementi so rodovitna zemlja, v negativnem smislu, za porast virusov v družbenem življenju Venezuele. V prvi vrsti je to vsesplošni strah, ki je zakraljeval v zavesti prebivalcev. Venezuelec, ki je po kulturi vesel in navdušen, je postal žalosten, boječ in neodziven, brez sanj. Anarhija je druga izmed bolezni, ki so nas zadele: trenutno imamo dve vrsti oblasti, eno postavljeno po državni ureditvi in drugo, ki se skuša uveljaviti preko nezakonite prilastitve. Trenutni položaj spodbuja nevarne načine obnašanja: pomanjkanje spoštovanja postaja način za doseganje vsega. Anarhija si je nadela aroganco in nasilje. Vse to pa vodi v korupcijo, ki postaja modus vivendi na vseh področjih življenja.«

»V tem težkem družbenem, političnem in ekonomskem položaju,« še dodaja Borges, »se je salezijanska družina soočila z izzivom, kako kljub vsemu lepo praznovati don Boskovo svetost, znamenje, na katerega stavijo vse salezijanske ustanove v Venezueli, da bi prišli do pravičnosti in miru v demokraciji. Omejitev finančne in družbene gotovosti ni preprečila številnih srečanj, molitvenih bdenj, športnih turnirjev, mladinskih bogoslužij, ljudskih procesij, devetdnevnic in delavnic.«

»Nismo še končali božičnega časa,« pravi msgr. Reyes Sequera, »ko smo že razmišljali o tem, kako bomo praznovali don Boska. Marsikdo se mogoče vpraša: Kaj pa kriza v državi? In družbeno-politične napetosti? Pa pomanjkanje hrane in zdravil? Protesti v vseh mestih? Ne, nismo pozabili na vse to, temveč smo vse to vključili v ‘motivacijski okvir’. V največji krizi so mladi prepevali, plesali in igrali, čeprav so po ulicah patruljirale močne vojaške enote.«

Povzeto po ANS

Morda vas zanima tudi