Rim, Modica, Savona
Vera Grita se je rodila v Rimu 28. januarja 1923 kot drugi otrok očetu Hamletu, poklicnemu fotografu, in Mariji Ani Zacco della Pirrera, ki je bila plemiškega porekla. Družino, zelo enotno in povezano, so sestavljale še starejša sestra Giuseppina (imenovana Pina) ter mlajši Liliana in Santa Rosa (imenovana Rosa). 14. decembra istega leta je Vera prejela sveti krst v župniji San Gioacchino in Prati, prav tako v Rimu.
Vera je bila že od malega dobrega in blagega značaja. Negativni dogodki, ki so jo doleteli, je niso prizadeli: pri enajstih letih je morala zapustiti družino in skupaj z mlajšo sestro Liliano odšla v Modico na Siciliji. Tete po očetovi strani so na ta način pomagale Verinim staršem, ki so jih prizadele finančne težave zaradi gospodarske krize 1929–1930. V tem obdobju je Vera svojo nežnost do mlajše sestre pokazala tako, da je ostajala ob njej, ko je ta ob večerih jokala, ker je pogrešala mamo. Vero je pritegnila velika slika Srca Jezusovega, ki je visela v sobi, kjer je s tetami vsako jutro molila molitve in rožni venec. Pred to sliko je pogosto ponavljala, da si želi postati redovnica. Na dan prvega obhajila, 24. maja 1934, ni hotela sleči bele obleke, ker se je bala, da ne bo dovolj razveselila Jezusa, da ga ima v svojem srcu. V šoli je bila družabna s sošolci in dosegala dobre rezultate.
Pri sedemnajstih, leta 1940, se je vrnil k družini. Preselili so se v Savono in Vera je naslednje leto diplomirala na pedagoškem zavodu. Pri dvajsetih se je soočila z novo in bolečo ločitvijo zaradi prezgodnje smrti očeta Amleta (1943) in opustila nadaljevanje visokošolskega študija, da bi finančno pomagala družini.
Drama vojne
Druga svetovna vojna je z bombardiranjem Savone leta 1944 Veri povzročila nepopravljivo škodo: določila je nadaljnjo pot njenega življenja. Vero je namreč preplavila in poteptala množica, ki je bežala v zavetje tunela.
Fizične posledice, ki nastanejo pri bombnih napadih, potresih, zrušitvah konstrukcij, zaradi katerih je zmečkan ud ali celotno telo, v medicini imenujemo zmečkaninski sindrom. Gre za poškodbe mišic, ki prizadenejo celotno telo, zlasti ledvice. Zaradi zmečkanin je Vera utrpela poškodbe ledvenega in hrbtnega dela, kar je povzročilo nepopravljivo škodo njenemu zdravju z vročino, glavoboli in plevritisom. Verin križev pot se je začel s tem dramatičnim dogodkom, ki je trajal 25 let, v katerih si je izmenjevala bolniško posteljo in delo. Pri 32 letih so ji diagnosticirali Addisonovo bolezen, ki ji je izčrpala telo: Vera je tehtala le 40 kilogramov. Pri 36 letih je Vera prestala popolno histerektomijo (1959), kar je povzročilo zgodnjo menopavzo s posledičnim poslabšanjem vitalnosti.
Kljub negotovemu fizičnemu stanju je Vera zmagala na tekmovanju učiteljic v osnovnih šolah. Zadnjih deset let svojega zemeljskega življenja se je posvetila poučevanju, službovala je v težko dostopnih šolah v ligurskem zaledju (Rialto, Erli, Alpicella, Deserto di Varazze) in vzbujala spoštovanje in naklonjenost med svojimi kolegi, starši in učenci.
Salezijanka sotrudnica
V Savoni, v salezijanski župniji Marije Pomočnice, je obiskovala svete maše in redno prejemala zakrament svete pokore. Od leta 1963 je bil njen spovednik salezijanec Giovanni Bocchi. Od leta 1967 je kot salezijanka sotrudnica svoj klic izpopolnila v popolni podaritvi sebe Gospodu, ki se ji je na izreden način podarjal v globini srca z »Glasom« in z »Besedo« ter ji oznanil Delo živečih tabernakljev. Vse svoje spise je izročila duhovnemu vodji, salezijancu Gabrielu Zucconu in v tišini svojega srca hranila skrivnost tega klica, ki sta ga vodila božji Učitelj in Devica Marija ter jo spremljala na poti skritega življenja in izpraznitve.
V spodbudi Božje milosti in ob posredovanju duhovnih voditeljev je Vera Grita odgovorila na Božji dar s pričevanjem svojega življenja, ki sta ga zaznamovala bolezen in srečanje z Vstalim. Z junaško velikodušnostjo se je posvečala poučevanju in vzgoji učencev, skrbela za potrebe družine in pričevala življenje evangeljskega uboštva. Osredotočena in neomajna v Bogu, ki ga je ljubila, je z veliko notranjo trdnostjo vzdržala preizkušnje in trpljenje življenja. Na podlagi te notranje trdnosti je pričevala o krščanskem bistvu, sestavljenem iz potrpežljivosti in vztrajnosti v dobrem.
Umrla je 22. decembra 1969 v Pietra Ligureju v bolnišnici Santa Corona v majhni sobici, kjer je preživela zadnjih šest mesecev svojega življenja. V naraščanju trpljenja je sprejela in živela v edinosti s križanim Jezusom. »Verina duša,« je zapisal salezijanec Giuseppe Borra, njen prvi življenjepisec, »s sporočili in pismi vstopa med tiste karizmatične duše, ki so poklicane obogatiti Cerkev s plameni ljubezni do Boga in do evharističnega Jezusa za širjenje Kraljestva. Je eno tistih pšeničnih zrn, ki so jih nebesa spustila na Zemljo, da ob svojem času tiho in skrito obrodijo sad.«
Vera Jezusova
Življenje Vere Grite je potekalo v kratkem razponu 46 let, ki so ga zaznamovali dramatični zgodovinski dogodki, kot sta velika gospodarska kriza 1929–1930 in druga svetovna vojna, nato pa se je končalo na pragu še enega pomembnega zgodovinskega dogodka: sprememb v letu 1968, ki je imelo globoke posledice na kulturni, družbeni, politični, verski in cerkveni ravni.
Verino življenje se začne, razvija in konča sredi teh zgodovinskih dogodkov, katerih dramatične posledice trpi na družinski, čustveni in fizični ravni. Njena zgodba obenem pokaže, kako se je s temi dogodki soočala z močjo vere v Jezusa Kristusa in tako pričevala o junaški zvestobi križani in vstali Ljubezni. Zvestoba, ki ji jo je ob koncu zemeljskega življenja Gospod povrnil z novim imenom: Vera Jezusova. »Podarjam ti svoje sveto ime in od sedaj se boš imenovala Vera Jezusova« (Sporočilo, 3. december 1968).
Preizkušena z različnimi boleznimi, ki sčasoma orisujejo stanje splošne in nepopravljive fizične izčrpanosti, Vera živi v svetu, ne da bi bila od sveta, ohranja notranjo stabilnost in ravnovesje zaradi svoje zedinjenosti z Jezusom v vsakodnevno prejetem obhajilu in zavedanja evharistične stalnosti v svoji duši. Zato je sveta maša središče Verinega vsakdanjega in duhovnega življenja, kjer se kot majhna »kaplja vode« združi z vinom, da bi bila neločljivo povezana z neskončno Ljubeznijo, ki se nenehno daruje, rešuje in vzdržuje svet.
Nekaj mesecev pred smrtjo je Vera pisala svojemu duhovnemu voditelju Gabrielu Zucconiju: »Bolezni, ki jih nosim v sebi že več kot dvajset let, so se izrodile, požirajo me vročina in bolečine v vseh kosteh, živim samo še v sveti maši«. Še: »Ostaja plamen svete maše, Božja iskra, ki me poživlja, mi daje življenje, potem delo, otroci, družina, nezmožnost, da bi našla miren kotiček, v katerem bi se osamila za molitev, ali fizična utrujenost po šoli«.
Delo živečih tabernakljev
V dolgih letih trpljenja se Vera, zavedajoč se svoje človeške šibkosti in omejenosti, nauči zaupati Bogu in se popolnoma prepustiti njegovi volji. To poslušnost ohranja tudi, ko ji Gospod razodene Delo živečih tabernakljev v zadnjih dveh letih in štirih mesecih njenega zemeljskega življenja. Ljubezen do Božje volje vodi Vero do popolnega darovanja same sebe: najprej z zasebnimi zaobljubami in zaobljubo »male žrtve« za duhovnike (2. februar 1965); nato z daritvijo življenja (5. november 1968) za rojstvo in razvoj Dela živečih tabernakljev, vedno v polni pokorščini tistim, ki jo duhovno vodijo.
19. septembra 1967 se je začelo mistično doživetje, ki jo je vabilo, da je v polnosti izkusila veselje in dostojanstvo Božje hčere, v občestvu s Sveto Trojico ter v evharistični bližini z Jezusom, prejetim v svetem obhajilu in navzočim v tabernaklju. »Sva vino in voda: ti in jaz, ti in jaz. Ena stvar sva: kopljem v tebi, kopljem, kopljem, da si zgradim svetišče: pusti me delati, ne postavljaj mi ovir na pot […] Volja mojega Očeta je ta: da jaz ostanem v tebi in ti v meni. Skupaj bova obrodila velik sad.« Obstaja 186 sporočil, ki sestavljajo Delo živečih tabernakljev, ki jih je Vera v boju s strahom, da bi bila žrtev prevare, napisala v poslušnosti voditelju Zucconiju.
»Vzemi me s seboj« je preprosto Jezusovo povabilo Veri. Kam naj te vzamem s seboj? Kjer živiš: Jezus Vero vzgaja in pripravlja, da živi v edinosti z njim. Jezus želi vstopiti v Verino življenje, v njeno družino, v šolo, kjer poučuje. Povabilo je namenjeno vsem kristjanom. Jezus hoče priti iz kamnite Cerkve in želi živeti v našem srcu z evharistijo, z milostjo evharistične stalnosti v duši. Želi iti z nami, kamor gremo mi, živeti naše družinsko življenje in želi doseči ljudi, ki živijo daleč od njega tako, da živi v nas.
V znamenju salezijanske karizme
V Delu živečih tabernakljev so sklicevanja na don Boska in njegovo »Daj mi duše, drugo vzemi« izrecna: živeti zedinjenost z Bogom in zaupati v Marijo Pomočnico, deliti Boga z neumornim apostolatom in sodelovati pri odrešenju človeštva. Delo je po Gospodovi volji v prvi vrsti zaupano don Boskovim sinovom za njegovo uresničevanje in širjenje po župnijah, redovnih ustanovah in v Cerkvi: »Salezijance sem izbral, ker živijo z mladimi, a njihovo apostolsko življenje mora biti intenzivnejše, dejavnejše, bolj srčno.«
Postopek za priznanje svetosti Božje služabnice Vere Grite se je začel 22. decembra 2019, ob 50. obletnici njene smrti, v Savoni, z izročitvijo prošnje postulatorja Pierluigija Cameroneja škofu msgr. Calogeru Marinu. Nosilec postopka je salezijanska družba. Obhajanje zaključka škofijskega postopka je potekalo od 10. aprila do 15. maja 2022 na škofijskem sedežu v Savoni. Dikasterij za zadeve svetnikov je 16. decembra 2022 potrdil pravno veljavo tega postopka.
Vrhovni predstojnik salezijancev je v letošnjem Vezilu zapisal: »Vera Grita priča predvsem o vseobsegajoči evharistični usmeritvi, ki je postala izrazita zlasti v zadnjih letih njenega življenja. Ni razmišljala v smislu programov, apostolskih pobud, projektov: sprejela je temeljni ‘projekt’, ki je Jezus sam, tako da ga je naredila za svoje življenje. Današnji svet priča o veliki potrebi po evharistiji.
Njena pot skozi vsakodnevne napore ponuja tudi novo laiško perspektivo svetosti, saj postaja zgled spreobrnjenja, sprejemanja in posvečenja za ‘uboge’, ‘šibke’, ‘bolne’, ki se v njej lahko prepoznajo in najdejo upanje.
Vera Grita kot salezijanka sotrudnica živi in dela, poučuje in se srečuje z ljudmi z izrazito salezijansko dovzetnostjo: od ljubeznivosti njene diskretne, a učinkovite navzočnosti do njene sposobnosti, da se priljubi otrokom in družinam; od pedagogike dobrote, ki jo izvaja s svojim stalnim nasmehom, do velikodušne pripravljenosti, s katero se ne ozira na težave in se prednostno obrača na zadnje, majhne, oddaljene, pozabljene; od njene velikodušne ljubezni do Boga in njegove slave do potí križa, ko si dovoli vse odvzeti v svojem stanju bolezni.«
Pierluigi Cameroni, donbosco.press