Laiška misijonarka Polona Dominik, ki je jeseni odšla v etiopsko Adis Abebo, in se je morala zaradi birokratskih zapletov na kratko vrniti v Slovenijo, se ob Veliki noči ponovno oglaša iz njej tako ljubega salezijanskega misijona Don Bosco children.
Tukaj smo sicer še globoko v postu, jutri praznujemo komaj cvetno nedeljo, Veliko noč pa en teden kasneje kot vi. Kljub temu se povezujem z vami v mislih in v duhu, čeprav je vzdušje čisto drugačno. Ni zajčkov in jajčkov v izložbah in trgovinah, po zraku večino časa odmevajo molitve iz mošej, velikonočne pojedine si prav tako ne obetamo … ampak ravno tako hodimo po poti z Jezusom. Z otroki ob petkih molimo križev pot, čeprav jih 90 % ni vernih, a smo vsi skupaj. Ker je Jezus prijatelj nas vseh. Ne glede na čas in prostor.
Še vedno čakam na delovno dovoljenje. Upam, da bo to moje velikonočno darilo (preden mi poteče nova viza). Pridno se učim amharščino, pomagam fantom … vmes sem imela tudi nekaj zdravstvenih težav, ki so že poniknile, hvala Bogu. Upam, da sem se zdaj usidrala z zdravjem, učenjem, delom …
Vsako jutro grem v svojo šolo, ki je še vedno na drugem koncu mesta, vendar sem si to rutino malo spremenila. Pouk začnem eno uro prej, ob 8.30, in traja do 12.30, nato potujem skoraj 2 uri nazaj v Don Bosco Children. Salezijanec Angelo gre z minibusom do enega od trgov, kakih 10 km stran od nas, iskat otroke za dnevni program Come and see, jaz pa se mu pridružim. Na avtobusni postaji skupinica čaka vsako jutro ob 7.00, da se odpeljejo v Bosco children na zajtrk, kosilo, učenje … Jaz jih pozdravim, potem pa odidem peš proti svoji šoli, do kamor je skozi mesto še ura hoda. Med potjo vidim veliko drugih uličnih otrok, ki še spijo, pokriti z vrečami pod mostom. Drugi ljudje začnejo zgodaj z beračenjem, otroci so aktivni čez noč in čez dan bolj počivajo. Naša šola in dom žal nikoli ne bosta dovolj velika za vse … Vsako jutro me srce boli, ko hodim med to revščino, ki je tukaj tako vsakdanja.
Vsako jutro čutim samo nemoč, ki jo med hojo usmerim v molitev; molitev za vse, ki so pozabljeni na teh ulicah, zavrženi in neimenovani. Kristus trpi še posebej zanje in samo vera v odrešenje vseh me v teh trenutkih nemoči tolaži.
Tega upanja in vere želim tudi vam in priporočam v molitev vse otroke, ki jim v človeški moči ne moremo pomagati. Blagoslovljeno Veliko noč vam želim.
Polona Dominik