Začetnik tradicije Vezila v salezijanski družini je bil don Bosko. Že takrat je imelo Vezilo (novoletno darilo) sporočilo s pedagoško in vzgojno vrednostjo. Don Bosko je med letom večkrat spomnil na to temo na srečanjih s svojimi mladimi, tako kot danes Vezilo spremlja celoten potek pastoralnih dejavnosti salezijanske družine.
Vendar so bile tudi razlike: don Bosko, na primer, zlasti v zgodnjih letih ni podajal le enega vezila, temveč je svoja sporočila porazdelil med sogovornike. Nekatera so bila osebna, druga pa povezana s posameznimi skupinami (salezijanci, kleriki, gojenci, rokodelski vajenci, oratorijanci …). Za razliko od danes so obstajala tudi »nadaljujoča se« vezila, v smislu, da jih je don Bosko predstavljal več večerov zapored.
Med posebnostmi don Boskovih vezil omenimo tiste, ki izvirajo iz sanj (1863, 1864, 1868, 1877); tisto iz leta 1862, ki ga ni pisal sam, temveč je po osebnem Marijinem nareku vezilo napisal vsakemu posebej; in druge, ki vsebujejo znamenja za prihodnost, kot so različne napovedi smrti mladih ali drugih ljudi (1859, 1860, 1862, 1868, 1877). Vendar niso predstavljena kot grozen trenutek, temveč kot nujni prehod za veselo srečanje z Očetom.
Ponavljajoče se teme don Boskovih vezil so očetovska naklonjenost do mladih; minljivost zemeljskega časa, namenjena poudarjanju končnega cilja večnega življenja; kot tudi sklicevanja na koristna orodja za življenje vere (spoved, obhajilo, marijanska pobožnost, molitev).
Čeprav v življenjepisih poročajo, da je don Bosko vezilo podal že leta 1849, je prvo dokumentirano iz leta 1858, čeprav so iz tega leta ohranjena le nekatera osebna vezila, posvečena klerikom in duhovnikom. V naslednjih letih ni bilo mogoče določiti rednih vezil ali pa so nekatera dvomljiva. Vendar pa za 23 let obstaja gotovost, da jih je narekoval ali napisal osebno.
Sledijo vezila, ki jih je don Bosko sporočal vsem, razen v primerih, kjer je navedeno drugače:
1859 »Dobre spovedi, odkrito odprite svoje srce spovedniku …« (Napoved smrti Mihca Magoneja).
1860 »S svoje strani vam v vezilu dajem sebe vsega; mogoče je to malenkost, a ko vam dajem vse, pomeni, da si ničesar ne pridružujem zase.«
1861 »Pogosta in iskrena spoved, pogosto in pobožno obhajilo.«
1862 »Potrudite se dobro slediti sveti maši in vsak od vas naj si prizadeva za pospeševanje pobožnosti do Nje« (sledijo Marijina vezila vsakemu mlademu v oratoriju na osebnem lističu).
1863 Sanje o slonu in devici Mariji. »Venite ad me omnes; vsi se zatekajte k Njej, v vsaki nevarnosti kličite Marijo in zagotavljam vam, da boste uslišani.«
1864 »V začetku tega novega leta, kaj naj vas prosim? Kaj vam obljubim in kaj svetujem? Tri reči. Glede tega, kaj vas prosim, vas lahko prosim le to, kar je program te hiše in kar je zapisano v moji sobi: Da mihi animas, caetera tolle. Prosim samo za vaše duše, želim vam samo duhovno dobro. Kaj vam obljubim? Obljubim vam in dajem vam vse, kar imam. Študiram za vas, delam za vas, živim za vas in za vas sem pripravljen dati celo svoje življenje. Kaj vam svetujem? Pozorno mi prisluhnite, da boste razumeli (pripoveduje o velikem globusu, ki visi na dveh stebrih) … Globus predstavlja svet. Dva stebra sta: Marija in sveta Evharistija. Ta dva resnično podpirata svet …«.
1865 Vsem salezijancem: »Rešite mnogo duš in med njimi svojo«. Gojencem: »Et erit fides in temporibus suis: divitiae salutis, sapientia et scientia: timor Domini ipse est thesaurus ejus« (In vera bo kraljevala ob svojem času: modrost in znanost bosta njeno zveličavno bogastvo in strah Gospodov njen lasten zaklad).
1866 (Negotovega pripisa) Sanje: Povodenj – mlin – splav … Marijina obljuba: »Če boste moji vdani otroci, vam bom jaz usmiljena mati.«
1867 Gojencem: »Nosite še naprej okoli vratu Marijino svetinjico in večkrat na dan kličite Mater usmiljenja s kakšnim gorečim vzklikom.«
1868 »Pogosta in pobožna spoved ter obhajilo sta veliko sredstvo za rešitev lastne duše.«
1869 Gojencem oratorija (ustno): »Kaj želite don Bosku? Da medtem, ko skrbi za dobrobit drugih duš, ne pozabi na svojo.« (Sledijo vezila za različne člane oratorija in preko pisem hišam v Mirabellu in Lanzu).
1872 »Dober zgled in pokorščina.«
1873 »Vsem naj bo torej zgled posnemanja, vodnik in zaščitnik sv. Ignacij; vsem častiti prijatelj Jezus v Najsvetejšem zakramentu; Marija Pomočnica pa mati, ki se k njej zatekamo.«
1875 Vezilo je mogoče prepoznati v pismu don Bonettiju. »Mladim: pogosto obhajilo. Vsem: natančnost pri opravljanju dolžnosti.«
1876 »Storiti eno stvar in imeti dva prijatelja. Prijatelja: dober zgled in Jezus v Najsvetejšem. Storiti eno stvar: cenite majne družbice.«
1877 »Delajmo tako, da bomo vedno pripravljeni, ko pride ura smrti« (napoved smrti).
1878 V pismu don Rui, napisanem iz Rima 27. decembra 1877: »Smo na koncu leta in sem boleče daleč od svojih dragih sinov. Vse jih boš pozdravil v mojem imenu, za novo leto pa boš priporočil: 1. Borite se z razvado kajenja in godrnjanja. 2. Natančnost v izvrševanju dolžnosti svojega stanu, začenši od don Rua do Giulia [familjar]. 3. Prejemajmo obhajilo in veliko molimo za hiše, ki so bile pred kratkim odprte in se odpirajo v misijonih, kjer nam je Bog pripravil obilno setev.«
1879 Don Rui naroči, naj v njegovem imenu vsem sporoči vezilo za novo leto. »Edinost«.
1880 Vsem brez razlike: »Pospešujte dober zgled z besedami in dejanji; opustite brezbrižne razvade v nepotrebnih rečeh.«
1883 Vezilo v obliki okrožnice, naslovljene na posamezne ravnatelje in eno posebej na don Lemoyna. (…) »Vsem mladim: pogosta spoved in pobožno obhajilo.«
1884 Gojencem: »Ne kradite ne tujih reči, ne časa, ne nedolžnosti, ne duš verbis et operibus. Salezijancem: »Prva ljubezen je tista, ki jo porabimo za lastno dušo.«
1886 »Molitev … prisotnost pri svetem obhajilu, pokorščina.«
1888 Monsinjorju Caglieru je decembra 1887 med drugim dal priporočilo: »Vezilo: pobožnost do Marije in pogosto obhajilo.« Nato se je strinjal, da naj služi kot vezilo za vse.
ANS
