V korak z mladimi.

Vezila vrhovnih predstojnikov: Renato Ziggiotti

V letih od 1952 do 1965 je salezijansko družbo vodil Renato Ziggiotti, ki ga je za to služenje izvolil 17. vrhovni zbor. Bil je prvi vrhovni predstojnik, ki don Boska ni neposredno poznal, čeprav je prve redovne zaobljube izrekel pred Mihaelom Ruo, ustanoviteljevim prvim naslednikom.

V času njegovega vodenja se je Družba soočila z velikimi izzivi, vendar je tudi dosegla pomembne cilje. Kot vrhovni predstojnik se je z vsemi močmi zavzemal za enotnost Družbe ter njeno duhovno in materialno obnovo, v katero so jo pahnile druga svetovna vojna in druge vojne na raznih koncih sveta.

Obenem je lahko z zadovoljstvom spremljal gradnjo bazilike sv. Janeza Boska v Rimu, don Boskovo svetišča na Colle Don Bosco in dobil dovoljenje, da Papeško salezijansko univerzo iz Turina preseli v Rim. Poleg tega je Družba pod njegovim vodenjem dosegla največji razmah in širitev po svetu, vsaj do danes.

Renato Ziggiotti je osebno sodeloval na prvih treh zasedanjih Drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) in nadaljeval obiske, ki jih je začel predhodnik Rinaldi, ter tako postal prvi vrhovni predstojnik, ki se je osebno srečal z vsemi salezijanci, razkropljenimi po vsem svetu.

Bil je tudi prvi zaslužni vrhovni predstojnik: leta 1965, med 19. vrhovnim zborom, je glede na svojo starost in novo pot, na katero je po Koncilu stopila Družba, po 13 letih vodenja ponižno odstopil in to nalogo prepustil drugim. Zadnja leta svojega življenja je preživel v molitvi, premišljevanju in pastoralni službi, najprej na Colle Don Bosco kot rektor svetišča, nato pa v kraju Albarè di Costernano, v pokrajini Veneto, kjer je bil rojen.

Tudi za Ziggiottija, tako kot za njegove predhodnike, je bilo vezilo »misel«, »primerno priporočilo«. V vezilih se je rad skliceval na izročila don Boska in njegovih naslednikov; vendar se je bolj očitno prilagajal novim časom.

Tako kot vezila njegovih predhodnikov so Ziggiottijeva vezila po obliki kratka, preprosta, lahko zapomnljiva in praktična. Včasih se je vrnil k začetkom in podal več vezil, posvečenih različnim skupinam salezijanskega sveta.

O Ziggiottiju so zapisali: »Živel je iz Boga, živel je iz Cerkve. Živel je iz Marije in don Boska. Zato je živel za svoje sobrate in njihovo poslanstvo.« Njegova vezila so dokaz teh lastnosti. Prvo vezilo, tisto iz leta 1953, je posvetil evharistiji; v zadnjem, leta 1965, spominja salezijance na tri don Boskove ljubezni: ljubezen do evharistije, do Marije Pomočnice in do papeža. Teme se v njegovih 13 vezilih večkrat ponovijo, vse pa so ohranjene v Glasilih vrhovnega sveta.

Druga vezila, kot smo že omenili, so povezana s časom in z dogodki Cerkve in Družbe: nekatere pomembne obletnice (stoletnica smrti sv. Dominika Savia, razglasitve konstitucij ali lurških prikazovanj) ali drugi dogodki svetovnega pomena (predvsem ekumenski zbor).

Nazadnje, med ponavljajočimi se temami, ki se vračajo k najpristnejšim don Boskovim izrazom, ne manjka sklicevanja na primerne načine za krščansko življenje in osebno posvečenje, zlasti v sporočilih, namenjenih mladim, bivšim gojencem in salezijancem sotrudnikom.

1953  »Vsi in vedno živimo v srcu in duhu svetega Janeza Boska, gojimo vero in ljubezen do Jezusa v sveti evharistiji.«

1954  »Vsi in vedno živimo v duhu, srcu in angelski čistosti Marije Brezmadežne Pomočnice.«

1955  »Sveti Dominik Savio naj naši mladini kaže pot kreposti; spominja starše in vzgojitelje na modro pedagogiko svetega Janeza Boska.«

1956  »Vzgojitelji, gojenci, bivši gojenci in salezijanci sotrudniki naj dajejo največji pomen verski vzgoji, podpori vere in varnemu vodenju v krščanskem življenju.«

1957  Mladim in sotrudnikom: »Naj bo ob stoletnici smrti sv. Dominik Savio vsem vzor trdnosti značaja in zvestobe v izpolnjevanju naših dolžnosti do Boga in bližnjega.«

Salezijancem: »Ozrimo se k častitemu don Rui, da bi posnemali njegovo čudovito življenje zedinjenja z Bogom, pridnega dela ter navezanosti na Pravilo in don Boska.«

1958  »Ob stoletnici prikazanja Brezmadežne v Lurdu častimo sveto Devico s pobožno molitvijo svetega rožnega venca.«

1959  Salezijancem: »Ob stoletnici izročitve konstitucij papežu Piju IX. nam sveti ustanovitelj priporoča, da se jih dosledno držimo in smo še posebej zvesti skupnemu premišljevanju ter dajanju mesečnega obračuna.«

Mladim, sotrudnikom in bivšim gojencem: »Sveta maša je najpopolnejša krščanska molitev. Naučimo se sodelovati pri njej s čim večjo vero, predanostjo in duhovnim dobičkom.«

1960  Salezijancem: »Rešimo nravnost z angelsko skromnostjo, z marljivo, očetovsko in potrpežljivo pomočjo, z zakramentalno in marijansko pobožnostjo.«

Mladim: »Servite Domino in laetitia. Bodite veseli, ne da bi kdaj žalili Gospoda.«

Bivšim gojencem in sotrudnikom: »V družini in družbi sodelujmo v skrbi za pošteno in zdravo zabavo.«

1961  »Vsak dan zmolimo Zdravo Marijo za mir v hiši. Pax Domini sit semper nobiscum. Naj bo mir z nami.«

1962  »Prisegajmo zvestobo programu, ki nam ga je zapustil don Bosko.«

Salezijancem: »Oboedientia et pax.«

Gojencem: »Gojencem predstavimo zvezdo našega neba. Izvajali bodo akcijo Zakramenti: Jezus, vir milosti in sveta Marija pot, ki nam jo posreduje; Jezus, večna luč in Marija zvezda, ki usmerja našo pot; Jezus ogenj, ki žge naše bede in Marija vsa lepa, vsa sveta, brezmadežni sijaj svetosti.«

Tretji salezijanski družini: »Tretji salezijanski družini na svetu posredujemo svoje goreče srce in jih vzgajamo v apostolat dobrega zgleda in obrambe vere.«

1963  »Credo unam, sanctam, catholicam et apostolicam Ecclesiam.«

1964 Sanje o diamantih. »Pia Salesianorum Societas qualis esse debet. Živeti življenje vesoljne Cerkve v naši družini, v ponižnosti duha, svetosti življenja in apostolski gorečnosti.«

1965  »Ob tretji petdesetletnici rojstva svetega Janeza Boska 1815-1965 gojimo v sebi ter širimo med gojence in vernike don Bosku drage pobožnosti: do evharistije, Marije Pomočnice in papeža; še posebej do evharistije.«

Mladim: »Vzgoja značaja«.

Sotrudnikom in bivšim gojencem: »Vzgoja otrok v družini.«

ANS

Morda vas zanima tudi