Naslovni stavek je papež Frančišek izrekel na pravkar končanem svetovnem dnevu mladih v Panami, v svoj pogled in razmišljanje o mladih, sinodi in naši pastorali pa ga je vpletel tudi p. Branko Cestnik na srečanju z redovniki, duhovniki in pastoralnimi delavci.
Pred don Boskovim praznikom je Komisija za redovno vzgojo in duhovne poklice pri Korusu pripravila formativno srečanje, ki je potekalo pri salezijancih na Rakovniku. Srečanja so se večinsko udeležile sestre raznih redov, manjkali pa niso niti predstavniki redovnikov, škofijskih duhovnikov in mladinskih delavcev. Udeležence sta pozdravila s. Barbara Poredoš v vlogi organizatorke in Marjan Lamovšek, ravnatelj salezijanske skupnosti na Rakovniku.
P. Branko Cestnik je v več kot dvourni predstavitvi sočno, pričevalno in strokovno povzel nekaj socioloških dejstev o mladini in trenutnem prizadevanju mladinske pastorale, kako še oznanjati veselo novico mladim.
V začetku je po Francu Garelliju predstavil generacije mladih nevernikov, ki to niso. Poklicani smo, da skrbimo in krepimo katoliško jedro, ki živi in pričuje svojo vero, ne smemo pa zapasti v elitizem. V tem duhu moramo poznati in se bližati skupinam »standby« kristjanov, ki so ohlajeni, oddaljeni, a deblo naše Cerkve. Druga skupina so duhovni iskalci, pravih ateistov pa je pravzaprav zelo malo. V Sloveniji so to bolj kot ateisti antiklerikalci.
Naša naloga je, da se znamo soočiti z izvori nevere. Današnja družba je ljudi pripeljala do miselnosti brez Boga. Pomembna točka je tudi ta, da vera obstane ali pade glede na stanje in odnos do družine. Danes veliko lažje neverne družine prenašajo svojo nevero na otroke kot pa verne družine svojo vero na potomce. Zato je potrebno v pastorali vzpostaviti trikotnik otrok (mladostnik) – pastoralni delavec – družina (v smislu razširjene družine, kjer so vedno bolj vključeni stari starši). Svoje je naredila tudi permisivna vzgoja, ki je v veliki krizi.
Iz teh in drugih razlogov danes mladinska scena ni »happy« scena, temveč se mladi spopadajo z mnogimi bivanjskimi in odnosnimi težavami. Vero lahko predajamo s pričevanjem. Vedno bolj bo mladinska pastorala prešla v misijonsko pastoralo in temu primerno moramo spremeniti način oznanjevanja. Pravovernost postaja temelj za pristnost in harmoničnost, po kateri hrepenijo mladi.
Sinoda mladih je podala nekaj konkretnih smernic, v katerih se bomo lahko približali mladim in nas bodo mladi tudi sprejeli: dialog, spremljanje, potrpežljivost, vztrajnost, verska animacija, temeljno oznanilo, usposobljeni pa moramo biti predvsem za prebujanje osnovnega verskega čutenja, ki ga mlade generacije zaradi tehnologije izgubljajo.
Srečanje se je zaključilo z vprašanji, mnenji in izkušnjami udeležencev ter skupnim kosilom.
