Pred šestimi leti sem kot gimnazijski maturant razmišljal, kako izkoristiti »najdaljše« šolske počitnice po srednji šoli. Hitro sem se, tudi zaradi družinske izkušnje, saj se je oče kar nekaj let vračal na Camino de Santiago, in svoje jezikovne spretnosti, odločil za Jakobovo pot. 19-letniku iz salezijanske župnije je takrat srce in oko že pogledovalo v jesen in skozi priprta vrata v leto razločevanja salezijanskega poklica. Tako je romarska izkušnja – 19 dni hoje, zavitih v skoraj mesečno avanturo popotovanja z vlakom tja in nazaj – pospremila moje takratne salezijanske začetke.
Po šestih letih, ko se je v mojem življenju spremenilo toliko reči, oziroma je Gospod lahko naredil toliko dobrega zame in me spremenil, je nekako spontano znova prišel »ugoden čas«.
Po šestih letih, ko se je v mojem življenju spremenilo toliko reči, oziroma je Gospod lahko naredil toliko dobrega zame in me spremenil, je nekako spontano znova prišel »ugoden čas«. Ne le, da je prišel čas, ko mi bo dano spoznati študentsko življenje v domovini na študiju teologije v Ljubljani, tudi nedavna »full-time« pastoralna izkušnja v salezijanskem Celju me je soočila s samim sabo in znova dodobra preve(t)rila moj salezijanski poklic.
»Pot Frankov« je starodavna romarska pot iz angleškega Canterburyja preko francoskih dežel in Švice v Italijo in Rim, pa še naprej vse do obale Sredozemskega morja, od koder je seveda naslednji cilj lahko le Sveta dežela.
Od tod ozadje odločitve za pot Via Francigena. »Pot Frankov« (in ne »francoska pot«, »Frančiškova pot« ali kaj tretjega, kot se lahko zazdi na prvi pogled), je starodavna romarska pot iz angleškega Canterburyja preko francoskih dežel in Švice v Italijo in Rim, pa še naprej vse do obale Sredozemskega morja, od koder je seveda naslednji cilj lahko le Sveta dežela. Zelo lepo, toda katerih nekaj 100 kilometrov izbrati od teh neskončnih 3.000 kilometrov prečkanja praktično cele Evrope?
Tu je v igro znova vskočil moj oče, ki že nekaj let samoiniciativno pridno načrtuje, kako bo edini fant v družini aktivno preživel tisti košček poletja, ki ga ne zaposluje delo med mladimi in v salezijanski skupnosti. Tako sva se z mojim sopotnikom hitro odločila za nam Slovencem najbližji košček poti, od Padske nižine preko Apeninov do zelenih toskanskih gričev. Opazno gorenjski motiv (hribi in prihranek poti do izhodišča) se je pomešal z »romarsko« pobožno željo, da v prihodnje čimprej dopolniva začeti odsek s preostankom poti do Rima.
V 14 dneh zmernega pohodnega ritma sva prehodila okrog 330 kilometrov. Začela sva v mirnem mestecu Fidenza v pokrajini Emilija-Romanja, kjer vztrajnejši romarji končno premagajo vlažno in monotono Padsko nižino. Kmalu sva zavila v gozdnate doline zahodnih Apeninov in preko nižjih prelazov najprej dosegla Tirensko riviero v severni Toskani. Po drugi etapi skozi večje zgodovinsko mesto Lucca, nadvse vredno tudi samostojnega obiska, naju je v zadnjem delu čakal morda še najlepši, pa tudi najnapornejši del Toskane: tipično bujno gričevje s cipresami, vilami in (zapuščenimi) kmetijami ter posameznimi slikovitimi mesteci (San Miniato, Gambassi, Colle di Val d’Elsa, San Gimignano, Monteriggioni), posejanimi na najvišjih vrhovih, srednjeveškega izvora in zato obdanimi z domiselnimi obzidji in tipičnimi visokimi stolpi.
Vedno je bilo mogoče prijetno poklepetati z drugimi romarji, ljudmi različnih narodov in kultur, starosti in motivacij, ki so jih pripeljale na to pot.
Vseskozi dobro označena pot naju je tako po točno dveh tednih hoje pripeljala do (tokratnega) cilja v mestu Siena. In tam, v Unescovem mestnem jedru, sva tako kot vselej na poti še zadnjič prenočila v romarskem hostlu, kjer je bilo vedno mogoče prijetno poklepetati z drugimi romarji – ljudmi različnih narodov in kultur, starosti in motivacij, ki so jih pripeljale na to pot, na nekakšen »italijanski Camino«.
Naju je vsekakor prevzel tudi duhovni značaj te poti, zato sva v krajih prenočevanja vedno poskušala poiskati odprto cerkev z večerno sveto mašo. Da ne govorimo o mogočnih starodavnih cerkvicah, ki so posejane po vsej poti ter spominjajo na njeno zgodovino in neštevilno množico ljudi, ki že več kot tisočletje iščejo smisel svoje življenjske poti na tej poti – Via Francigena.
Domen Kos, SDB
