Glede na trenutno digitalno stvarnost in zaradi velikega števila starejših salezijancev, sploh v nekaterih salezijanskih pokrajinah, se je vrhovni svetovalec za družbeno komuniciranje Gildasio Mendes odločil, da jim posveti posebno pismo z naslovom »Deljenje modrosti in upanja v digitalni kulturi«.
Kaj je izhodišče za to pismo?
Izhodišče je razmišljanje, da današnje življenje v digitalnem svetu zahteva modrost in upanje: to sta prvini, s katerima lahko vsak pričuje in evangelizira v digitalnem svetu. Ne gre torej za dajanje novih zavez v komunikaciji starejšim ali bolnim salezijancem; od starejših salezijancev ne moremo zahtevati, da postanejo »strokovnjaki« za družbena omrežja. Nasprotno, osnovna misel je, da je pričevanje tistih, ki znajo živeti v svetu preobrazb in sprememb, že samo po sebi apostolat.
Zakaj ste čutili potrebo po pisanju tega dokumenta?
Potreba izhaja iz skupnih srečanj, ki smo jih imeli v sedmih salezijanskih pokrajinah z inšpektorialnimi delegati za formacijo in družbeno komuniciranje. Poleg tega je več inšpektorjev izrazilo mnenje o spodbudi v tem smislu; nekaj spodbude pa sem dobil tudi od nekaterih starejših salezijancev.
V pismu pišete: »Kdor hodi z modrostjo in evangeljskim upanjem, ostane vedno mlad.«
To preprosto pomeni, da starejši salezijanec, ki živi v današnjem digitalnem svetu, ne potrebuje posebnih strokovnih znanj, temveč le dvoje: živi in deli modrost in upanje v svojem okolju; torej živi svoje salezijansko življenje tudi v starosti ali bolezni z modrostjo in upanjem. To je način dobrega življenja tudi v digitalnem svetu. Izhodišče je torej vedno izkušnja, ki jo nato delimo z drugimi: pričevanje je že oznanilo.
Tudi če se neposredno ne izraža na družbenih omrežjih ali komunikacijskih kanalih?
Točno tako. Navedel bom nekaj primerov: starejši salezijanec, ki preživlja čas na dvorišču med mladimi; spovedovanje; vsakodnevno obhajanje evharistije s prisotnimi; molitev rožnega venca po hišnih hodnikih; opravljanje svojega poslanstva v mejah svojega stanja in kljub bolezni … Vse to je pričevanje, je izkušnja, je resnično življenje, ki oznanja in govori. Komu? Našim sodelavcem, laikom, mladim, otrokom, njihovim družinam … Ko se sodelavci, znanci in drugi pogovarjajo s svojimi vrstniki ali ko svoje življenje delijo na družbenih omrežjih, to postane evangelizacija.
Digitalni svet, ki velja za ekskluzivni teren mladih, se tako odpira tudi starejšim …
Danes se moramo pošteno zavedati, da nas preveva kultura zapravljanja in brezbrižnosti do starejših. Namesto tega je cilj okrepiti njihovo pričevanje kot močno sporočilo za mlade. Kajti digitalni domorodci se lahko veliko naučijo od starejših, ki so bili v svojem času prve priče in kreatorji tehnološkega razvoja, ki nas je pripeljal sem. Zato preprosto želimo promovirati »lepoto človeka«, videti naše starejše kot »učitelje človečnosti«. Ne pozabimo, da so starejši že prisotni na družbenih in digitalnih omrežjih, in tako je prav. Dejansko je naloga celotne skupnosti, da ugotovi, kaj in kako lahko storijo in se poglabljajo v to.
Pismo je v skladu s Cerkvijo: pomislimo na veliko pozornost papeža Frančiška do starejših in dialog med generacijami.
Res je. Skladni smo z njegovo občutljivostjo, saj je bil prvi, ki je obsodil kulturo odmetavanja in se skliceval na humanizacijo odnosov v digitalnem svetu; tako kot je tudi v skladu s predlogom vrhovnega predstojnika, kar zadeva posebno bratsko občestvo v skupnostih. Gre za predlog, ki se povsem ujema s sodobno antropologijo Cerkve in je hkrati nekaj novega, saj je prvič, da redovna družba izdaja pismo, ki se nanaša na starejše in digitalni svet. Ponavljam: ubežimo aktivistični skušnjavi, ne da bi starejšim odvzeli njihov dar, pravico in odgovornost do komuniciranja.
Zapisali ste tudi: »Digitalno vesolje je dežela pšenice in ljuljke.« Je treba starejše opozoriti?
Bolj kot opozorilo je potrebna ozaveščenost. Velikokrat v dialogu z mladimi ugotavljam, da spleta ne smemo pretirano »problematizirati«: to ni naša naloga. Nasprotno, postavljati moramo vprašanja, spodbujati zrelost v pristopih, za ne naivno, ampak kritično uporabo.
Kaj lahko vzgojno-pastoralne skupnosti naredijo za ustrezno vključitev starejših salezijancev v digitalni svet?
Odgovarjam s tremi navedbami: zavedajmo se te razsežnosti, to je, da je skupna izkušnja že evangelizacija; drugič, imejmo sposobnost in občutljivost, da se »postavimo v čevlje« naših starejših in se zavedajmo, kako se prilagoditi njihovim ritmom; nenazadnje, da se znamo učiti od starejših, zavedajoč se, da bodo nekoč tudi mladi postali starejši.
ANS
DO_Deljenje modrosti in upanja v digitalni kulturi_Pismo vrhovnega delegata