Drugi in zadnji dan obiska vrhovnega predstojnika salezijancev v salezijanski ustanovi v Podgorici je minil v znamenju praznovanja.
Angel Fernandez Artime je svoje misli salezijancem namenil že pri hvalnicah, nato pa nadaljeval ob srečanju z domačimi sobrati Janezom Mirtkom, Viktorjem Gancem in Noshem Gjolajem, ki so se jim pridružili nekateri salezijanci iz Slovenije ter Rudi Borštnik iz Skadra.
Najprej je preprosto predstavil stanje v salezijanski družbi, ki ga je podkrepil z mnogimi konkretnimi primeri iz raznih koncev sveta. Znano je, da je salezijansko delo v Evropi vedno težje zaradi upada poklicev in zaradi sekularizacije, a vendar ne smemo obupati, temveč pristneje zaživeti svojo karizmo v spreminjajočih se razmerah. To se že vidi v nekaterih salezijanskih inšpektorijah, ki jih Gospod blagoslavlja tudi z novimi poklici.
Razmišljanje je nadaljeval s pogledom na slovensko salezijansko inšpektorijo in njene salezijanske navzočnosti ter nakazal nekatere smernice za prihodnjih deset let. Ob tem je izpostavil tri poudarke: salezijanci se moramo vrniti med mlade in biti ter moliti z njimi; poglobiti in utrditi moramo duhovnost, saj bomo vedno bolj pričevalni le s svojim življenjskim zgledom; in končno ne smemo se predati strahu in malodušju pred na videz uničujočimi spremembami in manjšanjem števila salezijancev, saj nas taka predaja gotovo vodi v propad.
Sledilo je srečanje z župnijsko skupnostjo pri sveti maši ob prazniku Srca Jezusovega, ki mu je posvečena tukajšnja župnijska cerkev. Sveto mašo je vodil upokojeni barski nadškof msgr. Zef Gashi ob navzočnosti sedanjega nadškofa msgr. Roka Đonlešaja, vrhovnega predstojnika, salezijancev in drugih duhovnikov.
Ob začetku in koncu svete maše so se ponovno izkazali mladi animatorji. Ob vstopni pesmi so pred množico, ki so napolnili cerkev, prinašali tramove ter zgradili (Da Vincijev) most, po katerem je don Bosko simbolično popeljal mladeniča. Ob koncu svete maše pa so zapeli in zaplesali himno Bienvenido Don Bosco.
Vrhovni predstojnik se je v pridigi, ki so jo prevajali v dva jezika, naslonil prav na praznovanje Srca Jezusovega. Že don Bosko se je zatekal k Jezusovemu srcu in svoje ustanove izročal njegovemu varstvu. Ob koncu življenja je na papeževo željo dokončal gradnjo bazilike Srca Jezusovega v Rimu. Čeprav se Bog izraža na mnoge načine, pa je njegov izraz ljubezni in usmiljenja v Srcu Jezusovem nam ljudem najbližji in najbolj domač. Vernikom in mladim je položil na srce, naj ne pozabijo, da je Bog ljubezen, zato naj bomo tudi mi ljubeči in usmiljeni do vseh. Za primerjavo je omenil most, ki so ga zgradili mladi. Graditi zidove je lahko, za gradnjo mostov pa moramo biti izučeni. S papežem Frančiškom je poudaril, da mora biti Jezusova Cerkev odprta za vse in povezovalna in vse opogumil, naj si tudi v tej pisani skupnosti v Črni gori prizadevajo za to evangeljsko držo.
Verniki so se po maši zadržali pred cerkvijo ob novem don Boskovem kipu. Tudi vrhovni predstojnik se je sproščeno sprehodil med njimi, jih pozdravljal in blagoslavljal.
Čeprav je bil obisk vrhovnega predstojnika v Podgorici kratek, je v svoji domačnosti in preprostosti zaobjel veliko množico tako otrok, mladih kot odraslih vseh narodnosti, kultur in ver, ki se srečujejo v tej salezijanski ustanovi. Sporočila don Boskovega naslednika so bila kratka in jasna s poudarkom na odprtosti, povezovanju in vključevanju ter pričevanju z življenjem v salezijanskem duhu.
