Vrhovni predstojnik salezijancev, Ángel Fernández Artime, se je 16. decembra 2022 zgodaj popoldne v Valdoccu srečal z novinarji, ki so se udeležili »novinarske turneje« v organizaciji sodelavca tiskovnega predstavništva salezijanske družbe Giuseppeja Coste. Šlo je za bogat trenutek dialoga in razprave med skupino 30 novinarjev, akreditiranih pri vatikanskem tiskovnem uradu in italijanskem tujem tisku ter vrhovnim predstojnikom, ki jim je ob tej priložnosti lahko nazorno predstavil sedanjo stvarnost Družbe ter iskreno in odprto odgovoril na vsa njihova vprašanja.
Zasedanje se je začelo s pozdravnimi besedami Giuseppeja Coste različnim vatikanistom in novinarjem, strokovnjakom za versko in cerkveno komuniciranje, ki so prišli v Valdocco, »izredno usposobljeni skupini, ki jo povezuje skupna simpatija do don Boskovega lika«, kot je še dodal sodelavec tiskovnega predstavništva salezijanske družbe.
V prvem delu tiskovne konference je Á. F. Artime pojasnil svojo službo animacije in vodenja Družbe, ki šteje 14.000 salezijancev v 134 državah in se še vedno širi proti novim misijonskim mejam. »Brez kakšnega zmagoslavja« se še vedno lahko pohvali s 450 novinci, ki vsako leto izpovedo prve redovne zaobljube. To statistično pomeni, da pride en salezijanec v formaciji na 4,2 don Boskovega sina.
Vrhovni predstojnik je v govoru o sebi in svojih obveznostih poudaril, da dobro pozna svetovno salezijansko stvarnost, saj je v zadnjih devetih letih prepotoval 110 držav. Nato je spomnil na začetke salezijanskega dela in pohvalil odločitev, da so pripravili takšno »novinarsko turnejo« po don Boskovih stopinjah v Turinu in okolici, v tistih salezijanskih krajih, ki jih je 27. vrhovni zbor leta 2014 – na katerem je bil Artime izvoljen – označil kot privilegiran prostor, ki ga je treba varovati.
Po končani predstavitveni fazi je vrhovni predstojnik odgovoril na vsa vprašanja. Spregovoril je o navzočnosti salezijancev v Ukrajini med najbolj pomoči potrebnimi, ki prinašajo hrano in zdravila tudi na najbolj ogrožena ozemlja, o velikem prizadevanju za sprejem beguncev, ki je vključeval tudi sosednje države in vso Evropo, ter o skupnem sodelovanju z drugimi skupinami salezijanske družine.
Nato je spregovoril o salezijanski navzočnosti, ki obsega inšpektorijo Marije Pomočnice z ustanovami v Hongkongu, na Tajvanu in v Macau ter o usposobljenem služenju nekaterih salezijancev na celini v dogovoru z lokalnimi oblastmi.
Glede izkušenj s pandemijo je priznal, da je bilo zaprtje težko za vse, tako v Evropi, kjer je sam izkusil težave in ločenost, še bolj pa v tistih državah – v mnogih je veliko salezijancev – kjer na milijone ljudi živi od sive ekonomije in kjer se je veliko ljudi odločilo, da bodo raje tvegali smrt zaradi okužbe s Covidom-19 kot skoraj gotovo umrli od lakote, če bi ostali doma.
Hkrati je pandemija spodbudila velik val svetovne solidarnosti, saj so misijonski uradi in salezijanske organizacije po vsem svetu z največjo preglednostjo upravljali z 12 milijoni evrov pomoči. Prav tako se je razcvetela mladostna ustvarjalnost preko medijev, ki je skušala nadomestiti odsotnost človeških stikov.
Po Covidu-19 so se ponovno pojavile tradicionalne dejavnosti z navzočnostjo, pa tudi apostolska prizadevanja v skladu s Hvaljen moj Gospod, celostno ekologijo in globalnim vzgojnim sporazumom papeža Frančiška.
Na vprašanje o salezijanski politiki glede zlorab s strani redovnikov je vrhovni predstojnik odločno odgovoril: »Za nas, ki smo javno obljubili, da bomo svoje življenje posvetili mladostnikom in mladim, je že en sam primer, ko je prizadet mladoletnik, strašna bolečina!« Zagotovil je, da se pri reševanju teh anomalij že leta ravna z največjo skrbnostjo, tudi postopkovno. Poudaril je zavezanost Družbe v boju proti tem pojavom in k povrnitvi škode z ustreznimi sredstvi v konkretnih primerih, ki so se dejansko zgodili. Vendar ni skrival dejstva, da je ob različnih priložnostih prišlo do izmišljenih in neutemeljenih obtožb proti redovnikom, morda motiviranih zgolj z ekonomskimi interesi, ter pozval, naj se z zlorabami spopademo stvarno, kot z resnim družbenim problemom, ne le težavo Cerkve.
Pri spremljanju mladih s spolno disforijo ali dvomi o svoji spolni usmerjenosti in pri vseh izzivih, povezanih s tem vprašanjem, se je Á. F. Artime izrekel za popolnoma skladnega z usmeritvijo papeža Frančiška in cerkvenim učiteljstvom ter poudaril tri prednostne naloge: da odziva Cerkve ne zmanjšujemo le na obsojanje ali kaznovanje, ampak pokažemo njen odnos usmiljenja in bližine, ne da bi s tem upravičevali kakršno koli zahtevo; da vedno pokažemo spoštovanje do osebe; in da vsem, ki doživljajo te izkušnje, pomagamo živeti njihovo življenje v polnosti.
V zvezi z različnimi občutljivimi razmerami na mednarodni ravni, kot so vojne v državah, kjer so prisotni tudi salezijanci, je pojasnil, da je molk odgovor modrosti in preudarnosti, da bi zaščitili lokalne skupnosti in ljudi, ki se jim posvečajo.
Nadalje je dejal, da je za različnimi človeškimi dogodki, povezanimi z zapuščino Gerini, ki so pripeljali do tega, da je osrednji salezijanski sedež pri Srcu Jezusovemu v Rimu, zagotovo načrt Previdnosti. Vrhovni svet trenutno zaseda v Valdoccu, saj se osrednji salezijanski sedež prenavlja, da bo funkcionalen in ekološko popolnoma sodoben objekt.
Glede prenašanja vere je jasno povedal, da se je od don Boskovih časov do danes marsikaj spremenilo. Salezijanci se še vedno trudijo pripravljati mlade na življenje in posredovati vero tudi tam, kjer so kristjani številčno nepomembna manjšina. To počnejo brez prozelitizma, ampak z odprtim oznanjevanjem krščanske vere, kjer je to mogoče, vedno in povsod pa s spoštovanjem svobode mladih in njihove stvarnosti ter s pričevanjem življenja. Pojasnil je, da lahko don Boskov izrek »dobri kristjani in pošteni državljani« danes povsod nadomestimo z izrazom »dobri verniki in pošteni državljani«.
Á. F. Artime je v salezijanskem vzgojno-verskem predlogu ponovno poudaril pomen svobode mladega človeka, sploh v univerzitetnem okolju, ko mladi odraščajo in se zavedajo svojih odločitev. Svoboda, ki se pri mladih, ko sprejmejo ta predlog, prelevi v pristno in resnično vero, brez kompleksov in se lahko izraža tudi v javnem in družbenem angažmaju.
Oratorij, razumljen kot struktura, je še vedno zelo pomemben v okoljih, kot je Italija. V drugih stvarnostih je njegov pomen manjši, vendar osrednja vloga »oratorijske razsežnosti salezijanske vzgoje« ni upadla. Na primer, v mnogih salezijanskih stvarnostih obstajajo »mladinski centri«, ki oživljajo iste razsežnosti ter vključujejo in spodbujajo zdravo izrabo prostega časa, združevanje in vodenje mladih … Vse to so elementi, ki so in ostajajo osrednji v salezijanskem delu po svetu.
Ob koncu je zatrdil, da cilj Družbe ostaja na splošno enak kot vedno: vzgoja mladih za življenje in vero, ki se uresničuje prek različnih struktur, kot so župnije, mladinski centri, oratoriji, šole, univerze.
Ob koncu srečanja je vrhovni predstojnik z nekaj primeri, kot sta salezijanska prisotnost v begunskih taboriščih Kakuma v Keniji in Palabek v Ugandi, ponazoril dobro, ki ga salezijanci tiho delajo v obrobnih in najbolj pozabljenih resničnostih sveta.
Navzoče novinarje je povabil, naj v teh dneh »uživajo« v don Boskovi karizmi in duhovnosti sv. Frančiška Saleškega, zavetnika novinarjev, ter jih spodbudil, naj bodo vedno bolj ne le medijski delavci, ampak pravi »glasniki resnice«, ki bodo s svojim delom in strokovnostjo širili dobro, ki se tiho dogaja v številnih salezijanskih navzočnostih.
ANS