Mag. Marko Košnik je ob začetku novega šolskega leta nagovoril dijakinje in dijake Gimnazije Želimlje ter njihove profesorje in vzgojitelje.
Dragi dijaki, dragi starši, spoštovani učitelji, profesorji, predragi sobratje salezijanci!
Danes v šolo letos stopa okrog 74.000 dijakov. V letu, ko je Gimnazija Želimlje kot prva uradna salezijanska vzgojno-izobraževalna ustanova začela delovati, se je v srednješolski program vpisovalo približno 103.000 dijakov. Kljub drastičnemu padcu dijaške populacije lahko z veseljem ugotavljam, da so don Boskove vzgojne ustanove v naši inšpektoriji še vedno zelo žive. Vsako leto se celo malo razširijo.
Naj začnem to popotnico v novo šolsko leto z besedami Svetega pisma. Nekdo je Jezusu rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo« (Lk 9,61-62).
Je kdo od vas že kdaj oral njivo? Mogoče nekateri fantje s traktorjem. Toda ali je kdo, ki je oral s konjem, na roke? Nihče. Kljub temu si lahko predstavljamo, da je oranje zelo težko in naporno opravilo. Tudi zelo pomembno je. Če si izposodim to prispodobo in jo primerjam današnjemu dogodku, lahko rečem, da smo začeli z oranjem dolge njive. (»Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«) Don Bosko je bil orač, ki ni odnehal in obupal. Njegov cilj je bil: svetost mladih. Sredstvo za dosego tega cilja je dobra, »sveta« vzgoja in izobraževanje mladih. Salezijanci smo sinovi orača. Smo vzgojitelji. Z nami je cela vrsta vzgojiteljev, učiteljev, animatorjev … Vzgoja je kot oranje. Potrebna je njiva, potreben je orač. Kdo je kdo? Salezijanec. Vzgojitelj. Učitelj. Dijak. Vsak je orač in vsak je dobil svojo njivo. Kakor pravi pregovor: »Vsak naj svojo njivo orje, pa bo vse polje zorano«. In da bi vsak čim bolje oral v tem šolskem letu, vam kot popotnico namenjam tri besede: pogled v prihodnost, delavnost, vztrajnost.
- Pogled v prihodnost
Mlad fant, Carlo Acutis, ki je umrl za levkemijo star komaj 15 let, je zapisal: »Rodili smo se kot originali, a mnogi živijo kot fotokopije«. Če prepoznam originalnost v sebi in v drugih, pomeni, da imam pogled obrnjen v prihodnost. Dragi dijak! Ko letos vstopaš v prvi letnik ali se pomikaš v višjega, vse tja do mature, to naredi s pogledom v prihodnost. Dragi učitelj! Šola ni fotokopiranje, ampak naporno ustvarjanje in sejanje. Tudi tebi želim, da bi poučeval s pogledom obrnjenim v prihodnost. Naša originalnost je v zavedanju, da po krstu nosimo v sebi Kristusovo podobo in da je naša prihodnost ‘skrita v Bogu’. Zato je prav, da kot katoličani v začetku šolskega leta vse naše »šolsko oranje« izročimo Gospodu: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« (Ps 126).
- Delavnost
Vsak izmed nas ima svoje delo, svojo nalogo in odgovornost. Kdor se začne izmikati in prelagati naloge in odgovornosti, pomeni, da se ozira naokrog, nazaj in da je izgubil pred seboj cilj. Delo dijakov je učenje, tako kot je delo učiteljev poučevanje. Don Boskova lastnost, ki ga je pripeljala do svetosti, je bila neutrudna delavnost. Čez nekaj dni bodo – tako upamo – tukaj na igrišču zabrneli stroji. Zopet bomo gradili in veliko energij bo šlo v gradnjo. Nismo si želeli te gradnje, zavedamo pa se, da je to eden od pogojev, da tej ustanovi damo prihodnost. Zato se obračam na vse sodelavce te ustanove, tudi na vse dijake, da pomagate pri gradnji tudi vi. S svojimi darovi in talenti lahko navdušujete za zbiranje sredstev za te nove stene, ki bodo kmalu polne življenja.
- Vztrajnost
Potrebno bo mnogo vztrajnosti. Vztrajnosti, da gledamo v prihodnost z optimizmom. Po 10. letih – z veliko vztrajnostjo – končujemo škofijski postopek, da velikega misijonarja in duhovnega voditelja Andreja Majcna pripeljemo do beatifikacije. Njegov zgled nas vabi k vztrajnosti v optimizmu. Majcen je bil sončni človek, ki je vedno ponavljal: »Bodi ljubezniv in vesel!« Želimeljska ustanova je bila v preteklosti znanilka pomladi drugačnega šolstva. Prinesli smo don Boskov način tudi na področje srednjega šolstva. Je svež in sodoben. Zakaj? Naš odgovor na vse večjo individualizacijo mladih je ustvarjanje skupnosti. Ustvarjajmo skupnost! Poleg novih vlaganj v stene, tehnike in metode se zavedajmo, da je temelj vsega pristni človeški odnos. Naš odgovor na vse večji stres pri mladih pa je neizmerno upanje oz. zaupanje v mladega človeka. Vztrajnost torej pomeni, da zaupamo v najboljši Božji načrt za vsakega človeka in da najdemo skrivnostni ključ ljubeznivosti, kako ne nalagati pretežkih bremen drug drugemu, ampak drug z drugim odkrivali najrazličnejše talente in sposobnosti. Vrnimo mladosti upanje in optimizem!
Marko Košnik, salezijanski inšpektor