V tem nežnem in lepem mesecu vam, dragi bralci in sledilci salezijanskih strani, pošiljam prisrčne pozdrave.
V petdesetih dneh velikonočnega časa smo praznovali razcvet življenja in zmago nad vsem, kar človeka »omrtvi«. V srcu tega časa pa slavimo Marijo, najlepšo rožo, ki nam jo je podaril Gospod.
Mesec maj, središče pomladi in ponovnega rojstva, je posvečen njej, Mariji iz Nazareta, materi Jezusa Kristusa in naši materi. Don Bosko in njegovi mladi so ta mesec napolnili z ganljivimi marianskimi pobožnostmi in navadami. Tudi danes človeštvo čuti močno željo, da bi prepevalo starodavne marijanske hvalnice, ki poetično opisujejo ne samo Marijine lepote, temveč tudi naše prizadevanje in lepoto.
Kako je don Bosko »videl« podobo Marije Pomočnice, ki izstopa v svetišču Marije Pomočnice? Dan za dnem je skušal slikarju Lorenzoneju sporočiti vse, kar je »želel videti« na tej sliki. Moral se je umiriti v veličini in velikosti. Bil je ubog, a želel je »lepo« sliko.
Lorenzone je ustvarjal skoraj tri leta. Podobi Marije Pomočnice je uspel dati materinski in ljubezniv izraz. Pričevanje tistega časa pravi: »Nekega dne sem vstopil v atelje, da bi si ogledal sliko. Lorenzone je stal na pomičnih stopnicah in Marijinemu obrazu dodajal zadnje poteze. Ni se obrnil kljub ropotu, ki sem ga povzročil z vstopom, ampak mirno nadaljeval z delom. Nato je sestopil in se ustavil v pogledu na sliko. Ko se je vendarle zavedel, da sem v ateljeju, me je prijel pod roko in me popeljal na točko, kjer je bila svetloba najmočnejša. ‘Poglej, kako je lepa! To ni moje delo, ne. Nisem jaz tisti, ki rišem. Druga roka vodi mojo. Povejte don Bosku, da bo slika čudovita.’«
Ko so podobo prinesli v svetišče in jo namestili v oltar, je Lorenzone padel na kolena in zajokal kot otrok.
Bog sveta ni naredil le dobro, temveč ga je naredil lepega. Lepota, ki jo občudujemo v mnogih Marijinih kipih in podobah, odseva lepoto stvarstva. Lepota nam gode. V lepoti se duša čuti doma: prav to je smisel naših cerkva.
Iz lepote marijanskih podob se lahko vračamo v velikokrat trdo resničnost našega sveta, ne da bi nas le ta pogojeval.
V teh letih, ko sem obiskoval salezijansko družbo in salezijansko družino po svetu, sem lahko spoznaval, kako v mnogih narodih srca ljudi postajajo globoko človeška in občutljiva, ko se ozirajo in prisluhnejo nebeški Materi.
Smel sem obiskati in praznovati vero v mnogi marijanskih svetiščih: med drugim se spomnim Naše Gospe v Fatimi na Portugalskem, Naše Gospe v Gvadalupe v Mehiki, Naše Gospe v Aparecidi v Braziliji, Naše Gospe v Lujanu v Argentini, Naše Gospe v Loretu v Italiji, Črne Marije v Čenstohovi. Poleg tega sem širom sveta obiskal bazilike in cerkve, posvečene Mariji Pomočnici, vključno z Valdoccom: »To je moja hiša, od tod moja slava.«
Vedno, res vedno me je očarala globoka vera ljudi. Vedno me gane, ko premišljujem o tisočih, ki sem jih videl, z njihovimi življenjskimi zgodbami, s solzami, s hvaležnostjo za prejete milosti. Vse to mi govori o Božji skrivnosti. Nekaj velikega se dogaja, če še po dva tisoč letih človeške zgodovine čutimo, da je danes bolj kot kdaj prej Ona naša Mati.
»Katedrala« v brazilski džungli
»Katedralo« sem dal v navednice, saj na področju džungle v Braziliji, kjer živi ljudstvo Boi-Bororo, s katerimi salezijanci delimo življenje že desetletja, ne stoji katedrala iz kamna, niti iz lesa. A ganilo me je, ko sem gledal tiste ljudi, kako so prepevali Devici Mariji, Mariji Pomočnici.
Med obiskom na tem misijonu sem po obhajanju svete evharistije sledil skupini Združenja Marije Pomočnice, ženam, možem in mladim v njihovih prazničnih oblačilih, okrašenimi z najlepšimi perjanicami, ki so jih premogli, ko so se napotili h kipu Pomočnice. Sami. Nobenega duhovnika ni bilo, ki bi jih vodil. Med njimi in Marijo ni bil potreben. Prisluhnil sem lepim pesmim v njihovem jeziku, pesmim, ki bi gotovo razveselile našega ljubeljenega don Boska v njegovih misijonskih sanjah. Kdo ve, če niso bile prav iz njegovih sanj.
V tistih trenutkih sem se zavedal tega, kar mnogi od nas vemo in čutimo. V območju vere, od katerega je oddaljeno toliko ljudi in ne vedo, na katero pot bi se podali, je Ona varna pot, odprta vrata in kažipot za naše korake.
Don Bosko je bil genij marijanske pedagogike
Če smo se naučili, kako naše mlade voditi k Mariji, se moramo za to zahvaliti don Bosku. Bil je genij te pedagogike, s katero je fantom, med njimi mnogim sirotam ali oddaljenim od staršev, dal čutiti, da je Jezus njihov prijatelj in da je njegova mama tudi njihova mama. Don Bosko je bil genij stvarne pedagogike, ko je iz življenja, kljub njegovi trdoti in zahtevam, ustvarjal razlog za veselje in upanje.
Zato danes v salezijanskih ustanovah generacija za generacijo bivših gojencev in mladih v srcu ohranja ljubezen do Marije in gotovost, da če ji zaupajo, resnično odkrivajo, kaj so čudeži, kot je obljubil sam don Bosko.
V svetu, ki ga še vedno pesti pandemija, gleda luč, a se še nahaja v predoru teme, ima naša molitev v tem lepem mesecu maju k Njej poln smisel. Če pozorno opazujemo Marijin obraz, ne bomo odkrili le njegove lepote, temveč ljubezen, ki izvira iz njenih oči.
Naj za molitev uporabim besede velike čilenske pesnice Gabriele Mistral, verne žene, ki je to pesem posvetila Mariji:
Tukaj pred tvoje noge, Mati, polagam srce.
Žalostno je življenje, življenje brez tebe,
polno stisk in polno skrbi.
Najgloblja guba tvojega širokega plašča
dà počitek starodavni utrujenosti.
Obriši moje solze in daj mi sonca pred smrtjo.
Mama, jaz sem že tu:
odvzel sem mir, povzročil trpljenje.
Če se ob koncu ne spočijem v tebi,
kam naj položim svoje srce?
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik