Sprejemanje in bližina mladim, s posebno pozornostjo do tistih iz begunskih skupnosti. To so bile osrednje točke, ki jih je na sinodi škofov o mladih v nagovoru izpostavil vrhovni predstojnik salezijancev, Ángel Fernández Artime.
Sveti oče, najprej vam želim izreči globoko in odkritosrčno hvaležnost za dar, ki ga po tej sinodi dajete Cerkvi. Brez dvoma je to čas milosti in prisotnosti Božjega duha.
Temo sinode si zamišljam kot piramido. V osnovi so vsi mladi. Na sredini so mladi na poti k veri; na vrhu pa mladi v razločevanju poklicanosti, kamor seveda prispe precej manj mladih.
Dovolite mi, naj vam povem, kaj se mi je zgodilo predvčerajšnjim. Ko sem popoldne odhajal z zasedanja sinode, sta me dva mlada, stara nekje med 26 in 28 let, ogovorila v španščini: »Oprostite, nama lahko poveste, kdo so ti ljudje s temi trakovi okoli pasu in s tem na glavi …?«
Takoj sem razumel, da malo ali nič ne vesta o Cerkvi in njenih pastirjih. Dojel sem, da ne vesta, kdo je škof. Razložil sem jima, kaj počnemo tukaj. Dejal sem, da je papež sklical mnogo ljudi, da razmišljajo o mladih in da pri tem sodelujejo tudi mladi.
Vprašala sta me, če lahko vidita papeža, saj bi bila vesela, da bi ga srečala. Ker ga dojemata kot »človeka, ki je dober do vseh.«
Opazil sem, da sta nosila prstana. Vprašal sem ju, če sta zaročena ali mogoče poročena. Odvrnila sta, da sta poročena in da imata triletnega otroka. Zanimalo me je, kako mu je ime in obraz jima je zažarel. »Imenuje se Julian.« Zaželel sem jima vse najboljše in pozdravil nova kolumbijska prijatelja.
V srcu mi je odmevalo močno prepričanje: tudi ta dva sta naša mlada! Vsi mladi so naši mladi. Ni mladih, ki so zunaj in mladih, ki so notri.
Svetu moramo sporočiti: Cerkev in njeni pastirji mlade sveta čutijo kot svoje mlade, naše mlade, nihče se ne sme čutiti izključenega. Čutiti morajo, da jih sprejemamo, ne glede na njihov položaj in njihove življenjske zgodbe.
Druga stvar. Ob svojih obiskih salezijanske navzočnosti po svetu sem v mnogih škofijah videl polne cerkve, ki jih napolnjujo mladi begunci in njihove družine.
To sem videl v Vancouvru, Torontu in Montrealu, to sem opazil v Kaliforniji in na Novi Zelandiji ter v Melbournu. Da ne naštevam le naokrog, to je videti v moji rodni Španiji (s tisoči in tisoči Latinoameričani) in v Italiji (s tisoči Filipincev v Romu in Turinu).
Vedno znova si rečem: to so naši mladi, ki s svojimi družinami prinašajo svež zrak vere v naše cerkve, ravno v času, ko se v naših narodih krepi zavračanje, strah, nestrpnosti in sovraštvo do tujcev.
Zato mislim, da kadar kot Cerkev govorimo o mladih, moramo reči močno, odločno in pogumno besedo v njihov prid v vseh narodih, kjer delujemo, enako kot papež Frančišek spodbuja celotno vesoljno Cerkev. Ti mladi begunci so še bolj krhki od drugih. Si bomo drznili to storiti?
Ob koncu, naši mladi bi morali slišati, da jih imamo radi in da želimo z njimi prehoditi pot življenja in vere. Naši mladi morajo občutiti našo afektivno in efektivno navzočnost. Vedeti morajo, da jih nočemo usmerjati, ne narekovati, kako morajo živeti, temveč želimo z njimi deliti najboljše, kar imamo: Jezusa Kristusa, Gospoda. Čutiti morajo, da smo tu zanje, in, če to želijo, z name delijo svoje veselje, upanje, srečo, bolečino in solze, svojo zmedenost ali iskanje smisla, poklica, svoje sedanjosti in prihodnosti.
Povzeto po ANS