»Vzgajati z zgledom je najbolj učinkovito«

Iz katere župnije prihajaš? Kje si se prvič srečal s salezijanci?

Prihajam iz Ribnice, iz župnije, ki ni salezijanska. Več let sem bil ministrant, skavt, animator in kasneje tudi voditelj našega oratorija. V 9. razredu je stvar taka, da se moraš odločiti za eno šolo. V osnovni šoli sem bil odličen, zato je bila med izbiro tudi gimnazija Želimlje. Pred tem nisem bil nikoli v kontaktu s salezijanci. Živo se spomnim tistega dne, ko sem prišel v šolski del gimnazije Želimlje in me je nekaj prevzelo. Takrat sem si rekel: »Tle bom jst šu, tle bom jst hodu.« Prevzel me je tak dober občutek in v trenutku sem vedel, katera izbira šole je prava: Gimnazij Želimlje. Pogoj pa je bil, da bivam v domu. Želel sem namreč ta občutek tudi zaživeti. Življenje mladih tukaj me je že takrat (na dnevu odprtih vrat, informativnem dnevu) tako potegnilo noter, da sem rekel: »To je to, jaz grem sem in basta.«

Kaj ti še vedno ostaja v spominu od srednješolskih let v Želimljah?

V spominu mi najbolj ostajajo medsebojni odnosi. To se mi zdi tukaj največ vredno in to še vedno nosim s seboj. Seveda smo naredili tudi kakšno neumnost. Že takrat so se mi kar malo smilili naši vzgojitelji (Janez Suhoveršnik, pokojni Matild Domić, Peter Pučnik, Marko Košnik, Marko Potočnik …), ker so morali prenašati vse naše neumnosti. So pa kljub temu vztrajali z nami. To smo cenili. Sedaj pa bi lahko rekel, da »plačujem« za vse grehe (neumnosti) za nazaj. Saj veste, kako pravijo: »Vse se vrati, vse se plati.« J Od vsega učenja in ‘tipičnih’ najstniških spominov pa res najbolj prevladajo spomini na vzdušje v domu, na ekskurzije, nogomet in večere, ko smo se res imeli lepo.

Kako to, da te je pot peljala v socialno delo in kasneje nazaj v Želimlje?

Zadnje leto gimnazije sem precej razmišljal, kaj bi šel študirat, kaj je moje poslanstvo. Na vseh tistih vprašalnikih o poklicni usmerjenosti se je kazal rezultat, da bi bil pravi poklic zame ‘delo z ljudmi’. Sem bil kar v precepu med učiteljstvom in socialno pedagogiko, delom. Na koncu sem pristal na socialnem delu. Živo se spomnim, kako je v 4. letniku do mene prišel vzgojitelj in me vprašal, kaj grem študirat. Vprašal sem ga, kateri študij je končal on in bolj za šalo kot zares sem mu odvrnil, da ga bom čez nekaj let nadomestil tu v Domu Janeza Boska kot vzgojitelj 2. vzgojne. J Na koncu me je pot res peljala v to smer.

Na fakulteti sem bil z vero velikokrat na preizkušnji. Želimlje so nek tak mehurček istomislečih ljudi. Ko pa prideš v ‘svet’, se moraš postaviti zase, moraš biti trden v tem, kar veruješ, kar si. Spomnim se, da sem se s sošolci večkrat zapletel v kakšno razpravo o veri.

Kasneje sem prakso na fakulteti opravljal na Skali in se ponovno bolj ‘zapletel’ s salezijanci kot animator na Uskovnici in postnih duhovnih vajah. Leta 2019 sem čakal zagovor magisterija in ko se je ponudila služba v Želimljem, sem se prijavil in se kasneje zaposlil v 2. vzgojni (kjer me je še vedno čakala moja (naša) mikrovalovna pečica XD).

Kaj vse zaobjema tvoje delo? Kaj ti je pri delu v izziv?

V osnovi mi je zaupano 30 fantov, s katerimi preživim teden za tednom. Kot vsaka ‘družina’ se imamo lepo, večkrat pa se tudi v čem ne strinjamo. Ampak nič zato, saj ob konfliktih rastemo. Tako oni kot jaz. Predvsem pa je potrebno biti mladim zgled, tako kot je bil don Bosko tistim fantom v Turinu. Torej vzgajati z zgledom je najbolj učinkovito. Npr. v vzgojni skupini smo imeli dogovor, da mora tisti, ki zamudi na večerno srečanje, čistiti skupne prostore vzgojne skupine. Zgodilo se je, da sem tudi jaz zamudil na srečanje, posledično sem tudi jaz čistil skupne prostore. Pomembno je, da smo z besedami in dejanji pri vzgoji usklajeni (ne govorimo in delamo čisto nekaj drugega; ali pa od dijakov zahtevamo nekaj, česar še sami ne moremo izpolnjevati). Predvsem pa skušam biti z mladimi iskren in si s tem ter s svojo preprostostjo pridobiti njihovo zaupanje, spoštovanje (to ne pride kar samo po sebi, samo zato ker sem njihov vzgojitelj). Šele ob zaupanju, spoštovanju lahko mlade konkretno vzgajaš v smeri, ki si jo začrtal.

V tem res vidim to, kar je govoril don Bosko: »Ni dovolj imeti mlade rad, to morajo čutiti.« Večkrat, ko pridem s fanti v konflikt, jim to tudi iskreno povem: »Ej, jaz vas imam vseeno rad. Mar mi je za vas, za vsakega izmed vas.« Smo le fantje in je bolje, če sem včasih z njimi tudi kar direkten. J

Don Bosku skušam tudi slediti v besedah: »Rad delaj tisto, kar radi delajo mladi.« Tako sem se potrudil in začel s fanti hoditi v fitnes, čeprav mi drugače tovrstna telovadba ni bila ravno všeč. Sčasoma sem to športno aktivnost vzljubil. Prav tam smo imeli/imamo najboljše in najiskrenejše pogovore. In to je to – asistenca, kot temelj mojega dela in seveda don Boskov preventivni vzgojni sistem.

Poleg tega so moje naloge tudi sodelovanje s starši, učitelji, svetovalno delavko (afriški pregovor pravi: »Za vzgojo enega otroka je potrebna celotna afriška vas.«); organiziranje raznih projektov, dejavnosti, kot so npr. Domski športni turnir, atelje (z dijaki končujemo stenski mozaik), romanja, izleti … Pa seveda birokracija – od beleženja prisotnosti dijakov do pisanja dnevnika, kaj se je čez dan zgodilo …

Pri tvojem delu je velik poudarek na odnosih, na ljudeh. Kako si ponovno ‘napolniš baterije’ in nabereš moči, da vztrajaš v tem?

Delo z mladimi dojemam kot svoje poslanstvo. Že na splošno mi delo z mladimi daje en zagon. To njihovo življenje, preprosta raztresenost, živahnost, igrivost … Mladim včasih tudi rečem: »Naredite kakšno neumnost, samo da bo v mejah normale.« Velikokrat pogledam za nazaj, recimo na maturante, kako so napredovali v štirih letih, kako so zrasli. Ko začutim njihovo hvaležnost in to, da so me vzeli za svojega, se mi zdi, da je to tisto, kar me najbolj napolni in me navdaja z upanjem, da pa le nekaj delam prav.

Potem pa ‘me napolnijo’ še razni hobiji. Poleg športa imam rad tudi glasbo (igram kitaro), v zadnjem času sem se vrgel tudi v ustvarjanje z lesom (sem le iz Ribnice … J). Rad izdelujem kakšna igrala in igrače iz lesa za svoja otroka. Veliko vlogo ima tudi moja družina, ki je definitvno moj največji ‘support’ v vsem kar delam in kar sem.

Kaj si res želiš za vse mlade, ki so v tvoji vzgojni skupini? Kaj še posebej ostaja od tvoje poti do sedanjega trenutka?

Ni samo ena stvar, ki jim jo želim, ampak veliko stvari. Prva stvar je poštenost. Da bi bili res pošteni, dobri fantje, ki bi zaupali v sebe (bili trdni v svojih prepričanjih in v tem, kar so) in iz sebe tudi nekaj naredili. Res upam, da bodo našli svoje poslanstvo in za delček spremenili svet.

Poleg tega pa tudi, da bi bili dobri kristjani, res trdni v veri. Dostikrat mi mladi povedo, da ne vedo, če verujejo. To se mi zdi za njihova leta povsem normalno, saj so v času prehoda med vero staršev in iskanjem osebne vere. Že to, da priznajo, da so ‘izgubljeni’, je veliko. Na silo ne gre, vera je nekaj, kar je treba mladim počasi približati (tudi tukaj ima pomembno vlogo zgled, ki sem ga omenjal že prej).

Kako bi zaključil najin pogovor?

Zaključil bi z mislijo: salezijanska vzgoja je nekaj, kar te prevzame, le dovzeten moraš biti zanjo. Je nekaj, kar živiš, prenašaš iz roda v rod. Moja mati je dostikrat rekla: »Gibanje je življenje.« Če samo sediš in čakaš, se ti nič posebnega ne bo zgodilo. Če pa vstaneš in greš v akcijo, v nove dogodivščine, se vzpostavljajo novi odnosi, pišejo nove zgodbe, nastajajo lepi spomini. Pride ogromno izzivov in pri vsakem se brusiš in izoblikuješ. Ne glede na vse dobro in slabo bi šel z veseljem še enkrat po isti poti.

Klavdija Žnidaršič; pogovor je bil najprej objavljen v reviji Don Bosko 2/2024