Prejšnji mesec smo objavili prvi del razmišljanj salezijanca Gildasia Mendesa, vrhovnega delegata za družbeno obveščanje, ki se posveča temi »Vzgoja in evangelizacija danes v digitalnem okolju: skupaj z mladimi v prihodnost.« Tokrat objavljamo drugi del, s katerim nas Mendes vabi k poglobitvi vprašanja, kako vzgajati in evangelizirati danes v digitalnem okolju?
Obstaja nov življenjski prostor, v katerega smo vključeni vsi. Svet se zaradi digitalne povezanosti, interneta in umetne inteligence hitro spreminja. V paradigmi in načinu delovanja se dogajajo zgodovinske spremembe, ki oblikujejo konvergenčni svet, v katerem živimo: tičejo se načina upravljanja denarja, nakupovanja, vlaganja, varnosti, zdravstvenega sistema, načina potovanja, sveta izobraževanja in zabave. V samo nekaj desetletjih je svet zaradi informacijske tehnologije, interneta, družbenih medijev in pametnih telefonov doživel temeljito spremembo kulturne in družbene paradigme.
Jasno je, da se z rastjo digitalnega sveta pojavljajo tudi nekateri izzivi, kot sta varnost in zasebnost; med drugimi izzivi pa je treba omeniti tudi digitalni razkorak.
Glede na digitalni in virtualni svet, v katerem živimo, je svet v nenehnem spreminjanju. Trenutno živimo v imersivnem (potopitvenem) okolju, v katerem imamo vse svoje stike, podatke in informacije za delo, potovanje in gibanje. Poleg tega je robotizacija družbe konkretna realnost tako v velikih industrijskih proizvodnih podjetjih kot pri avtomatizaciji sektorjev, kot sta zdravstvo in varnost.
Infosfera po pametnih telefonih odpira novo mejo velikih naložb, saj ustvarja možnost potopitve v svet z različnimi razsežnostmi, časovnimi, psihološkimi in družbenimi, ter razširja izkušnjo resničnosti odnosov. Infosfera (izraz, ki ga je izumil filozof Luciano Floridi) je kompleksen pojem.
Gre za okolje, v katerem sta združena realni in virtualni svet, kjer se čas in prostor prepletata in združujeta, tako da med seboj delujeta tako spletni kot tudi offline svet.
V tem scenariju se širi tudi področje avtomatizacije in umetne inteligence, virtualne resničnosti in razširjene resničnosti. V tem srečanju med osebo, tehnologijo in imersivnim okoljem se v javni sferi pojavljajo vidiki življenja osebe in družbe.
Ko uporabljamo to terminologijo – virtualna resničnost (VR), razširjena resničnost (AR), infosfera – je pomembno, da imamo preprosto predstavo o tej konceptualni kompleksnosti.
S petimi čutili, torej s svojimi vidnimi, zvočnimi in čutnimi sposobnostmi ter interakcijo z napravami (namestitev virtualnih orodij, kot so 3D očala), lahko vstopimo v realnost, ki je za nas navzoča – čeprav neobstoječa – lahko se (s pomočjo čutil) vživimo v različne interaktivne realnosti (sestavljene iz ljudi in naprav).
Nedavno je Mark Zuckerberg napovedal, da bo Facebook postal meta vesolje (ang. metaverse). To je izraz, ki ga je leta 1992 ustvaril pisatelj fikcije Neal Stephenson, da bi preprosto povedal, da obstaja virtualni svet, ki ga lahko naseljujejo tridimenzionalni avatarji resničnih ljudi.
Lahko rečemo, da je meta vesolje vesolje različnih vzporednih razsežnosti. Poleg tega v kompleksnosti komunikacije, ki nam jo predstavlja infosfera, postopoma opažamo vpliv kibernetike, biogenetike, biopolitike in umetne inteligence, ki tako s svojo raznoličnostjo in spremembami sestavljajo pravi kalejdoskop komunikacijskega okolja.
Kot je razvidno, digitalno postane izjemno kompleksno, ko ga vključimo v človeško, medosebno, skupnostno in institucionalno komunikacijo. Prav tako obstaja veliko načinov razlage digitalnega pojava ter družbeno-kulturnega in gospodarskega konteksta človeštva.
Načini razlage digitalnega nam predstavljajo praktične situacije, ki imajo in bodo imele posledice za sedanjost in prihodnost človeštva.
V zadnjem času je več avtorjev predlagalo razmislek, ki temelji na konceptu antropocena. Izhodišče teh avtorjev je, da smo ljudje v preteklih desetletjih in tehnološkem razvoju ustvarili obsežen in uničujoč vpliv na planet, pri čemer smo na obsežen in bistven način spremenili okolje, spremenili favno, floro, oceane, organizme in njihovo okolje.
Te spremembe ne vplivajo le na okoljski sistem, temveč tudi na kompleksen svetovni sistem, kulturo, človeške odnose in način življenja.
Kljub nekaterim nesoglasjem med teoretiki tega pogleda je trenutno več avtorjev, ki trdijo, da živimo v novi dobi, v kateri se združujejo okoljske spremembe in nov način življenja ter sobivanja s tehnologijami in virtualnim. Pesnik, pisatelj in prevajalec Massimo Rizzante trdi, da je edina religija, ki je danes ostala na svetu, tehnično-znanstveni napredek, in se sprašuje, ali živimo v postčloveški družbi.
Drugi znani avtor, Thomas Eriksen, raziskovalec informacijske družbe, poda izjavo, ki se natančno dotika zelo pomembnega vprašanja, ki si zasluži biti raziskano: živimo v »antropologiji pospešenih sprememb«, »družbi, ki je ušla izpod nadzora«. Vendar ni preprosto zagovarjati antropologijo mutacij človeka.
Virtualna komunikacija je človeško osebo vpeljala v novo časovno in prostorsko razsežnost, za katero so značilni hitrost, trenutnost in interaktivnost. Z mobilnim telefonom lahko 13-letni najstnik posname film, ga zmontira, objavi na internetu ali družbenih omrežjih ter morda iz tega naredi podjetje, pri tem pa skrije svojo identiteto, starost in izvor.
V zadnjih 30 letih je bilo objavljenih veliko različnih študij o psiholoških, filozofskih, družbenih in izobraževalnih vidikih virtualnega. Nenehno se razpravlja o tem, ali resnično doživljamo primat tehnologij, ali virtualni svet postaja nova religija, ali lahko še naprej živimo potopljeni v digitalni habitat brez etike, ki nam ponuja varnost, svobodo, odgovornost in pravičnost. To je primat tehnologij.
Obstajajo poskusi dialoga, na primer med filozofijo in virtualnostjo, psihologijo in umetno inteligenco, teologijo in nevroznanostjo. Po mojem mnenju se ravno na tej točki znajdemo v velikih zagatah in velikih izzivih za ta dialog.
Umetna inteligenca na primer zelo dobro vzpostavlja dialog z nevroznanostjo, saj spodbuja odnos človeških možganov z digitalno in virtualno logiko. Ta odnos je naklonjen logiki avtomatizacije, vendar naleti na zelo resno oviro v zvezi s človekovo svobodno voljo, vestjo, svobodo.
Za antropologijo, filozofijo, humanistično, kognitivno in analitično psihologijo so svoboda, zavest, svobodna volja, v primeru psihoanalize (vloga nezavednega) temeljni elementi ustreznih epistemologij. Iskanje načinov, kako vzpostaviti dialog teh ved z nevroznanostjo in umetno inteligenco, bo velik izziv za prihodnost.
Medtem ko nekateri predlagajo vizijo človeške mutacije v odnosu s tehnologijo (razširjena resničnost, meta vesolje), so na drugi strani tudi tisti, ki so do tehnologije skrajno kritični in trdijo, da smo zaradi virtualnega prenehali živeti/izkušati resnično ter da je informacijska tehnologija nov način nadzora nad ljudmi in družbo.
V tretjem delu bomo videli, da se v tej novi digitalni pokrajini pojavljajo veliki izzivi. Velik izziv je dejstvo, da tehnologija ni nevtralna. Virtualno namreč nastaja v kompleksnem vesolju razvoja kapitala, politike, različnih ideologij skupin in prevlade podjetij, katerih kapital in raziskave imajo nadzor nad strukturo, organizacijo ter vsebino interneta in družbenih omrežij. Poleg tega je vse povezano: tehnološki in gospodarski sistem, zdravstvo, izobraževanje, varnost ter konflikt interesov med državo in korporacijami.
ANS, prevod A. Baligač