Takšnega veselega in družinskega ozračja se spominja papež Frančišek, ko je bil gojenec v salezijanskem zavodu v Ramos Mejíi, Buenos Aires. Ko je napisal svojo prvo apostolsko spodbudo Veselje evangelija, so jo nekateri člani salezijanske družine »prevedli« v don Boskov jezik in izdali komentarje v knjigi Veselje evangelija z don Boskom.
Nekateri začnejo vihati nosove že ob misli, da bi don Bosko lahko služil kot zgled sodobnega evangelizatorja, češ, saj je vendar živel v popolnoma drugačni družbi od današnje! In vendar so razni teologi in drugi strokovnjaki tega svetnika z neverjetnim pastoralnim čutom za moralno in duhovno odrešenje vsakega človeka (ne le mladih) označili kot znanilca 2. vatikanskega koncila. Zato se od njega še vedno lahko marsikaj naučimo. Njegov preprost in hkrati globok pristop je tudi danes še kako potreben. Don Bosko si ni izmislil ničesar novega. Njegova skrivnost je bila v skoraj čudežni ustvarjalnosti in v tem, da je znal ceniti in uporabiti bogate izkušnje ljudi, ki so mu bili blizu. Dal se je voditi nasvetom svoje matere Marjete in svojih duhovnih voditeljev, najprej don Calossa v domačem Becchiju, nato pa don Cafassa v Turinu. Učil se je tudi ob spoprijemanju z raznimi ovirami in težavami ter njihovem premagovanju. Če se poskušamo izogniti vsaki oviri, na katero naletimo, se morda izognemo kakšni poškodbi, vendar se tudi ničesar ne naučimo. Zato je don Bosko za vse nas in za celotno salezijansko družino še kako aktualen zgled. […]
Da ne bi izgubili evangeljskega veselja, ki ga je don Bosko izžareval med svojimi fanti in sodelavci, nam je na pomoč priskočil papež Frančišek s svojo prvo apostolsko spodbudo Veselje evangelija. V 25. točki spodbude poudarja, da ima to, o čemer v njej govori, »programski značaj in pomembne posledice«. […]
Ena od skrivnosti don Boskovega uspeha pri fantih je bila v tem, da jim je znal »šepetati na uho« oziroma govoriti na srce, s čimer jim je dal vedeti, da se zanje zanima in jih spremlja. Ljubeznivo jih je pokaral in jih spodbujal k učenju, dobroti in veselju, predvsem pa k temu, da bi bolje spoznali Jezusa in zvesteje hodili za njim. […]
Značilno salezijansko družinsko ozračje pospešuje celovit razvoj mladega človeka, ker mu omogoča zaupen in svoboden odnos z vrstniki v stalni ljubeči navzočnosti odraslega vzgojitelja. Takšna neskončno potrpežljiva in dobrohotna vzgoja, ki jo tradicionalno označujemo z izrazom »asistenca«, utrjuje in poglablja prijateljski odnos med vzgojiteljem in mladimi. […]
Kakšna naj bo danes skupnost mladih, da bo za druge preroško znamenje? Predvsem mora biti živo oznanilo vesele novice, da smo ljubljeni Božji otroci, kar nam vrača naše prvotno dostojanstvo. K takemu evangeljskemu pričevanju z življenjem smo poklicani vsi, posvečeni in laiki. V tem skupnem poslanstvu naši mladi nagovarjajo svoje vrstnike, pomagajo pa tudi nam bolje razumeti evangelij, ga živeti v skladu s salezijansko karizmo in dejavno oznanjati Kristusa. Zato moramo mlade spremljati, se z njimi udeleževati vere in poslanstva. Nanje moramo računati, ne pa samo zanje delati. Na ta način rastemo v soodgovornem in misijonarskem vzgojnem odnosu. V vzgojni skupnosti moramo zato spodbujati pogumno in načrtno reševanje vzgojnih vprašanj, v povezavi z drugimi in z uporabo vseh razpoložljivih sredstev. […]
Sveti oče nam ponudi tri načine, ki nas spravljajo v gibanje in nam omogočajo, da se izognemo duhovni posvetnosti:
− izhod iz samega sebe (iz zaprtosti vase),
− k Jezusu Kristusu naravnano poslanstvo (v središču katerega sta Božja beseda in prejemanje zakramentov),
− zavzemanje za uboge (s služenjem, spremljanjem in izkazovanjem ljubezni).
To je bistvo evangelija, ki pa ga lahko izgubimo. Ne dajmo si ga ukrasti!
Knjiga Veselje evangelija z don Boskom je na voljo pri salezijanski založbi Salve.