V korak z mladimi.

Vzgoja za pristne človeške in krščanske vrednote

Objavljamo pogovor s salezijanskim duhovnikom Gabrielom Ngendakuriyom, novim predstojnikom salezijanske vizitatorije Afrika Velika jezera, ki vključuje Ugando, Ruando in Burundi.

Kakšni so vaši začetki?

Ime mi je je Gabriel Ngendakuriyo, sem don Boskov salezijanec in duhovnik. Rodil sem se 3. julija 1954 v Burundiju, kjer sem končal srednješolsko izobraževanje. Kmalu zatem sem vstopil v salezijansko družbo. Noviciat sem opravil v Butareju v Ruandi (1978–1979), nato študiral filozofijo v medškofijskem semenišču v Nyakibandi (Ruanda).

Leta 1981 sem se zaradi opravljanja vzgojne prakse preselil v Lubumbashi (takrat Zaire). Teologijo sem končal v mestu Kolwezi v isti državi in ​​bil 11. avgusta 1987 v Lubumbashiju posvečen v duhovnika. Mesec dni kasneje sem že bil v Rukagu ​​v Burundiju kot župnijski vikar.

Leta 1991 so me poslali v Rim in nato v Jeruzalem na študij, ki me je pripravil za vlogo vzgojitelja na našem teološkem inštitutu sv. Frančiška Saleškega v Lubumbashiju. Tam sem deloval od leta 1994 do 2006, ko me je vrhovni predstojnik Pascual Chávez imenoval za predstojnika novega okrožja, imenovanega Afrika Velika jezera, z dejavnostmi v treh državah: Burundiju, Ruandi in Ugandi.

Po zaključenem šestletnem mandatu (2006–2012) in sobotnem letu v Sveti deželi sem bil imenovan za ravnatelja v Buterereju (Burundi). Nato sem dve leti vodil salezijansko skupnost don Rua na Papeški salezijanski univerzi v Rimu. Šest let kasneje (avgusta 2021) sem se vrnil v Buterere kot rektor svetišča, posvečenega Mariji Pomočnici. Od tam sem pa sem odšel v Kigali, kjer sem začel nov mandat predstojnika vizitatorije.

Kdo vam je prvi povedal zgodbo o Jezusu?

Prihajam iz globoko krščanske in verne družine. Jezusa sem spoznal »življenjsko in konkretno« še pred teoretičnim študijem: vsak dan smo molili rožni venec, v nedeljo smo šli k maši (dve uri hoje), bil sem ministrant in s starejšo sestro obiskoval verouk še pred začetkom osnovne šole. Torej so mi starši prvi pripovedovali Jezusovo zgodbo.

Kakšna je zgodba o vaši poklicanosti?

Ob koncu osnovne šole sem prosil za vstop v škofijsko malo semenišče, ker sem želel postati duhovnik. Ker ni bilo mogoče, so me poslali v šolo za usposabljanje osnovnošolskih učiteljev, ki so jo vodili Bratje usmiljene Gospe. Tu sem spoznal ljudi, ki so mi odprli pogled. Potem sem pri 17 letih pristal v salezijanski šoli in začutil don Boskov »ogenj« v srcu.

Kateri je vaš najlepši spomin?

Trenutek mojega duhovniškega posvečenja je eden mojih najdragocenejših spominov. Drugi je povezan s prvim obiskom Svete dežele in pozneje Lurda.

Katere so najnujnejše krajevne potrebe in potrebe mladih?

V vizitatoriji je najbolj nujna in prednostna naloga vzgoja v pristnih človeških in krščanskih vrednotah. Danes je že toliko »mojstrov« vseh vrst, da postaja zapleteno ločevati plevel od dobre pšenice. Zato si prizadevamo za globoko evangelizacijo, ki temelji na načelih don Boskovega »preventivnega sistema«.

So kristjani pri vas preganjani?

Ne, absolutno ne. Trenutno uživamo dovolj svobode, da živimo in oznanjamo svojo vero, pri čemer seveda spoštujemo javni red.

Kakšni so odnosi z ljudmi drugih ver?

Odnosi med katoliškimi kristjani in nekaterimi novimi oblikami protestantskih izpovedi niso vedno idilični, a razlike nikoli ne prerastejo v nasilje.

Kako vidite prihodnost?

V prihodnost gledam z optimizmom in realizmom. Človeška zgodovina je dinamična, polna vzponov in padcev. Danes zagotovo preživljamo občutljivo obdobje, ki od nas zahteva, da pozorno preberemo »znamenja časa« in se usmerimo v pravo smer.

Kakšno mesto v vašem življenju zavzema Marija Pomočnica?

Že od otroštva sem imel zelo globok odnos z Marijo (naziv »Pomočnica kristjanov« sem spoznal šele kasneje). Ko sem ugotovil, da me posluša in skrbi zame, sem z njo vedno govoril spoštljivo, pa tudi spontano in domače. Delam vse, kar je v moji moči, da bi bila znana in ljubljena. Počutim se kot njen »sin«, »zaupnik« in »učenec«.

Kaj bi sporočili mladim?

Dejal bi jim, da je življenje lepo in vredno, da ga živimo na polno. In da to »življenje v polnosti«, čeprav čudovito, zahteva tudi napor (v asketskem smislu), ki je sposoben oplemenititi človeško osebo. Mladi, pogumno naprej!

Vir: www.donbosco.press

Morda vas zanima tudi