Na škofovski sinodi o mladih sodeluje tudi msgr. Luc Van Looy, škof v belgijskem Gentu. 20 let je bil misijonar v Južni Koreji in 20 let član vrhovnega sveta salezijanske družbe. Na sinodi se je oglasil s pristno salezijansko temo: umetnost spremljanja in mladi.
Dragi Sveti oče, bratje in sestre, dragi mladi, lepo popoldne.
Rad bi povedal nekaj o umetnosti spremljanja. Gre za vsakodnevno dejavnost. Veliki in sveti vzgojitelji nam sporočajo, da je temelj spremljanja mladih naša navzočnost v njihovih življenjih vsak trenutek. Bolj kot obravnavanje načina nadzora se moramo držati poti prijateljstva in zaupljivosti, ko delimo življenje z otroci in mladimi. Bolj kot nadzor nad njihovim obnašanjem je to pot prijateljstva in zaupanja, da se z nami počutijo svobodni in domači.
Kako bi sicer drugače izvedeli, kdo so in kaj potrebujejo? Na kakšen način bi spoznali, kakšen odnos imajo do odraslih, do sovrstnikov in do ustanov? Kako bi sicer preprečevali, da jih ne potegne v okolje, ki bi jim naredilo več škode kot dobrote? Kako bi jih lahko naučili, da se izogibajo slabemu? Kako bi odkrili, kaj jim govori Duh? Kako naj se sicer od nas naučijo moliti?
Mislim na Jezusa, ki je ves čas preživel s svojimi učenci. Poznal je njihove medsebojne odnose. Ko so potrebovali pomoč, jih je za trenutek povedel na stran, kot je storil s Petrom. Zanj so bili učenci in ljudstvo njegova sveta zemlja.
Za poglobljeno razumevanje osebe je potrebno vključiti skupnost. Pri vodenju mladih nismo sami. Vsi v skupnosti, naj bo šola, ustanova ali župnija, ima svojo idejo o mladem. Če je treba, na primer, sprejemati odločitve o poklicu, ni dovolj le mnenje profesorjev v semenišču ali predstojnika; prisluhniti moramo tudi župniku, katehetom, kuharjem, možem in ženam v skupnosti, od koder kandidat prihaja.
V Belgiji občudujem tiste vzgojitelje v šolah, ki vsako jutro učence pričakajo na vhodih ustanov. Vidim jih, kako se na dvoriščih pogovarjajo z učenci in so ponovno pri izhodu, ko se učenci vračajo domov. Preprosto so prisotni vsak trenutek. Poznajo ovce in ovce poznajo nje, tako kot je to počel Jezus. Opazujem duhovnike, ki redno odhajajo ven, med ljudi; ob nedeljah so na vhodih cerkve pred in po evharistiji, poslušajo vernike in z njimi delijo njihovo veselje in bolečine. V tistem trenutku njihovo mesto ni v zakristiji.
Spremljati pomeni biti navzoč, poslušati z odprtimi vrati in srci, z globokim in dejanskim zanimanjem ter vlivati poguma in upanja. Vzgojitelj, ki spremlja mlade, ni le strokovnjak v sobi za svetovanje ali psiholog, ki preučuje vrste vedenja; je življenjski prijatelj neke osebe, pripravljen hoditi z njim …
Na koncu je Jezus postal s svojimi prijatelji tako tesno povezan, da jim je umil noge, jim razdelil svoje telo in svojo kri ter jih povabil, da bi z njim molili ob njegovem trpljenju.
Povzeto po ANS, vir: AustraLasia