Na paraolimpijske stopničke v Parizu 2024 je stopil sad salezijanske vzgoje: Ewoud Vromant, nekdanji gojenec šole »Don Bosco« v Gentu v Belgiji. Sodeloval je na pariških paraolimpijskih igrah v kolesarskih dirkah in že osvojil dve srebrni medalji, v kronometru C2 za moške in v zasledovanju C2 za moške. V soboto, 7. septembra, ga čaka še moška cestna preizkušnja C1-3.
Pred 10 leti se je življenje tega danes 40-letnega kolesarja drastično spremenilo. Zaradi tumorja so mu morali takoj amputirati desno nogo. Bila je šokantna »strela z jasnega« za čistokrvnega športnega navdušenca. Toda »za vsako težavo obstaja rešitev« je geslo, s katerim se je Vromant soočil tudi s to nepričakovano življenjsko preizkušnjo.
Kot otrok se je preizkusil v vseh športih: judu, tenisu, plavanju, nogometu … Ko se je dobro pozanimal, je brez oklevanja izbral šolo »Don Bosco« v kraju Zwijnaarde blizu Genta, čeprav je bila dlje od njegovega doma kot druge možnosti, saj so se tam ukvarjali s številnimi športi. Vsak dan je prekolesaril šest kilometrov do tja, v vsakem vremenu. Športna navdušenost in predanost sta ga naredila zbiratelja medalj.
Vromant se sicer ne razglaša za vernega, a včasih prižge kakšno svečko ali zmoli molitev. Je poročen, ima dva otroka, ki bi ju zagotovo poslal v salezijansko šolo, če ne bi bila tako daleč od njegovega bivališča. Za vzgojo pravi, da verjame, da je pomembno dajati dober zgled.
Danes pravi, da ga na Don Boskov zavod vežejo lepi spomini, predvsem na obvezno športno uro med odmorom za kosilo, za nekatere trn v peti, zanj pa pravo darilo. Ure in dneve je preživel na nogometnih igriščih in atletskih stezah. Rad je imel obšolske dejavnosti: kolesarske izlete, počitniške sprehode, kolesarsko romanje iz Zwijnaardeja v Turin in podobno. Tudi zato, ker so bili priložnost za spoznavanje učiteljev na drugačen način. Med njimi so bili še vedno salezijanci, ki si jih videl na dvorišču in si vedel, da jih lahko vedno nagovoriš na uho. Iz tistih časov segajo tudi njegovi današnji najboljši prijatelji, dodaja.
Pri 22 letih se je posvetil triatlonu. Njegove sanje so bile postati eden od tako imenovanih »Iron Man«. Leta 2012 se je pri 28 letih pripravljal na maraton, a so mu odkrili raka na nogi. Tako se je začelo zdravljenje, ki je vključevalo kemoterapijo, amputacijo in rehabilitacijski proces. Toda tudi tedaj se njegova strast do športa ni ustavila.
Med rehabilitacijo se je srečal z osebo, ki je spremljala tekače s protezo. Začel je teči iz užitka. Trenutek je bil popoln: spet se je lahko ukvarjal s športom, si na novo zgradil družabno življenje, se videval s prijatelji, se pogovarjal o svojih težavah … A kmalu se je pokazalo, da mu tek s protezo ne gre najbolje. Vmes je spet začel kolesariti.
Bil je belgijski, evropski in svetovni prvak v parakolesarstvu. Zlata kolajna na olimpijskih igrah v Tokiu mu je ušla za las, saj ga je žirija diskvalificirala, ker je menila, da ni sedel dovolj na sedežu. Kljub temu je podrl lasten rekord. Da bi dosedanjim uspehom dodal še več, se je pripravljal na pariške olimpijske igre: ne iz maščevanja do kogar koli, ampak da bi dal vse od sebe. In do zdaj je dosegel že dva sijajna cilja.
Tim Bex in Jean-François Meurs, foto: IG ewoudvromant; vir: Don Bosco Aujourd’hui
