Mladi se vsakodnevno soočamo s takšnim ali drugačnim vprašanjem, ki nam ne da miru. Ob vseh obveznostih je to še posebej stresno. Kaj storiti? Eden izmed najboljših načinov je zagotovo Uskovniški teden na Pohorju.
Program, kjer prav vsak izmed nas mladih dobi priložnost, da odkrije in raste v svojem poslanstvu, hkrati pa spozna ogromno ljudi, s katerimi stke čudovite vezi. Vse to mu pomaga tudi kasneje v dolini, kot radi rečemo Uskovničarji ob vrnitvi domov. Torej zakaj priti? Ker »nas briga« oziroma ker nam ni vseeno, kot se je glasilo tudi geslo letošnjih uskovniških tednov.
Tudi letos je marsikdo prišel morda zaradi povabila, morda iz radovednosti ali pa zaradi dobre izkušnje. Prav podobno kot Ruta (svetopisemska žena, babica kralja Davida), katere zgodba nas je spremljala. Tudi ona je odšla v neznano, kljub temu da je bilo to težko. Kot tujka je morala ob prihodu v Judovo deželo spoznati nekatere običaje in samo vero. Pri tem so ji pomagali drugi. Tudi mi smo se na Pohorju spoznavali in soočali s tremi temami: poklicanosti, služenja in skupnosti. Prek njih smo spoznali in delili naš pogled na temo, kako vsako izmed njih živeti in jo uresničevati. Za vsako izmed njih nas je obiskal tudi predavatelj, ki nas je o temi bolj podkoval, hkrati pa delil nekaj osebnih izkušenj, ki nam bodo morda nekoč še koristile. Vsakodnevno smo odgovore na vprašanja, ki so se nam porajala, poizkušali najti tudi v skupinah, ki so nam predstavljale nekakšno uskovniško družino. Prav vsaka izmed teh družin je vsak dan naredila nekaj za celotno uskovniško zasedbo: zbudila in raznašala pošto, pripravila mize za obroke, pomagala kuharju, pripravila mašo in skrbela za molitve pred obroki in spanjem, zadnja pa nas je sprostila z veselim večerom.
V sredo smo se odpravili na pot do slapa Šumik. Ta dan je bil izvrstna priložnost za sklepanje novih poznanstev in spoznavanje narave, za voditelje pa tudi tradicionalno iskanje zvonca. Po malici in maši v naravi smo se vrnili v Dominikov dom in še vedno polni energije plesali cel večer. Glasbeno smo bili aktivni tudi v četrtek, ko smo bili po besedah veteranov priča enemu najboljših kulturnih večerov v zadnjem obdobju.
Vrhunec tedna je sledil v petek, ko je bila tema veselje. Popoldne smo imeli priložnost opraviti sveto spoved in se tako ali drugače pripraviti, da vse veselje in nova spoznanja odnesemo tudi v dolino in jih živimo tam. S slovesno sveto mašo in nato še zadnjim veselim večerom smo zaključili dan ter se nato utrujeni odpravili spat.
Zbudili smo se v lepo sončno jutro, na žalost že zadnjič na Pohorju. S težkim srcem smo se poslovili od ljudi, s katerimi smo preživeli tako lep teden, ki so nas naučili, da smo poklicani v življenje, vsak izmed nas pa je poklican tudi v nekaj svojega. Naučili so nas, kako služiti tako drug drugemu kot tudi sebi, da se moramo na pot odpraviti odprtega srca in z nasmehom na obrazu, da živimo v skupnosti, kjer več kot damo, več dobimo, in nazadnje da se moramo veseliti in to prav za vsako od zgoraj naštetih tem. In nazadnje to živeti tudi v dolini …
Zakaj? Ker nas BRIGA.