Avtor katehez za študente in mlade v poklicih Klemen Balažič je tudi tokrat nadaljeval z rdečo nitjo letošnje sezone Srečanj z Bogom, ki govori o sveti maši. Je pa zaradi pandemije covida-19 srečanje potekalo online.
Sveto mašo je primerjal z dramo v treh dejanjih in se v tem sklopu ustavil pri prvem dejanju. Pri oktobrskem srečanju je beseda tekla o kesanju, tokrat pa je razmišljanje namenil umeščenosti Božje besede in pridige v sveto mašo.
V evangeljskem odlomku angelovega oznanjenja Mariji je Bog rodovitno vstopil v življenje človeka. Božja beseda v življenje človeka vedno prinaša rodovitnost, skuša omehčati srce. Nasprotno je v Svetem pismu simbol nerodovitnosti puščava.
Skozi Sveto pismo, ki niza vrsto kriz v izraelskem ljudstvu, se Bog vedno bolj bliža svojemu ljudstvu in mu daje rodovitnost. Vrhunec tega Božjega dejanja je učlovečenja Božjega sina. Ko smo pri maši, se ne spominjamo dogodka, ki se je zgodil nekoč. Srečujemo se ne z enkrat vstalim Kristusom, temveč z vstajajočim Kristusom.
Ko je Marija prišla k Elizabeti, sta se verjetno pogovarjali o čisto vsakdanjih stvareh in v to vpletali vero. Otrok, ki ga je Marija nosila pod srcem, je otrok pogovora. Jezus se v Svetem pismu vedno pogovarja z najrazličnejšimi ljudmi. Pridiga ali homilija je pogovor o tem, kako se Bog dotika človeka. Pavel VI. je dejal: »Danes ljudje ne poslušajo pridigarjev, poslušajo pa pričevalce, ljudi, ki se jih je Bog resnično dotaknil in spremenil njihova življenja.«
Da so pridige dolgočasne, ni nobena novost. Že iz Svetega pisma je znano, da je pri Pavlovih pridigah kdo zaspal in padel z okna, na katerem je slonel. Pa ne gre le za pridige v cerkvi. Gre za to, kako se pogovarjam jaz, kako sporočam svoj odnos z Bogom, kako vpletam izkušnjo vere v srečanja kjerkoli in s komerkoli.
Pridiga je pogovor v skupnosti, zato mora biti pridigar pozoren, kaj se v skupnosti dogaja in v to prinašati Božjo besedo. Papež Frančišek je v encikliki Kristus živi poudarja, da se kljub težnjam sedanjega sveta krščanske skupnosti ne smejo zapirati vase, saj to ne prinaša rodovitnosti, ampak se odpirati pogovoru z različnimi pogledi, mnenji in spoznanji.
Za zaključek je izpostavil misel sv. Frančiška Asiškega, ki spodbuja, naj pridigamo in kadar je potrebno, uporabimo tudi besede. To je v sedanjem svetu, ko ljudje zavračajo Cerkev in njen nauk, še kako potrebno, da s svojim življenjem, ustvarjanjem in skrbjo za notranjo in zunanjo lepoto prinašamo Boga.
