Mungunbolor je mlada bivša gojenka tehničnega inštituta »Don Bosco« v glavnem mongolskem mestu Ulan Bator. Po končani srednji šoli je delala kot asistentka v knjižnici, leta 2013 pa so salezijanci podprli njen študij na univerzi, kjer se je specializirala v mongolskem jeziku in tradicionalni mongolski pisavi. To je starodavna pisava, ki je danes več ne uporabljajo. Študij je zaključila leta 2017 in lanskega decembra pripravila razstavo tradicionalne mongolske pisave.
Kaj vas je pritegnilo k temu?
V veliki hvaležnosti do salezijancev, ki so omogočili in podprli moj študij, sem pripravila razstavo tradicionalne mongolske pisave v tehničnem inštitutu »Don Bosco«. Intenzivno sem jo pripravljala tri mesece in prepisala nekatere besede sv. Pavla (1 Kor 13,4–8, Rim 10,14–17) in don Boskove izreke, npr. 14. člen salezijanskih konstitucij (Za vaš študiram, za vas delam, za vas živim, za vas sem pripravljen dati tudi življenje). S temi besedili sem želela posredovati nekatera sporočila obiskovalcem razstave, predvsem dijakom v moji šoli. Nisem katoličanka, vendar v teh besedah spoznavam močna sporočila, ki jih ljudje danes potrebujejo.
Kaj napolnjuje vašo zavzetost za tradicionalno mongolsko kulturo in pisavo?
Kljub temu, da delam v šoli, nisem nikoli opustila prakse in tehničnega izboljševanja v mongolski pisavi. To je naš mongolski zaklad, ki ga moramo ohraniti.
Kako je nastala razstava?
Avgusta 2021 je Ministrstvo za kulturo in druge inštitucije za kulturno promocijo izbralo skupino srednješolskih učiteljev mongolskega jezika z namenom, da bi prepisali Tajno zgodovino Mongolov v tradicionalni kaligrafiji. Izbranih je bilo okoli 80 učiteljev. Ko sem opravila preizkus, sem bila izmed vseh edina iz tehnične šole. Vesela sem, da sem del te skupine, saj se od njih veliko učim, in obratno, po meni lahko spoznavajo salezijansko šolo v Mongoliji.
Pisati Tajno zgodovino Mongolov v tradicionalni kaligrafiji ni enostavno.
Vsak dan sem po službi, pa tudi v sobotah in nedeljah, odhajala na mesto, kjer smo se zbirali za pisanje. Poleg tega sem skrbela za svojega sina. Oktobra je vso družino prizadel covid-19. Sin je zbolel za težko obliko in preživel 10 dni v bolnišnici. Ta čas je bil zelo utrujujoč, a nikoli nisem pomislila, da bi opustila pisanje.
Zdaj, ko smo z vsemi sodelavci zaključili delo, sem zelo ponosna nase. Tajno zgodovino Mongolov smo napisali v treh oblikah: na 60 metrov dolg pergament – kar je najbolj navdušujoč rezultat – na stensko ploščo, veliko 3,2 x 4 metre in nazadnje kot knjigo velikega formata s 50 stranmi.
Osebno sem za razstavo napisala eno poglavje mongolske zgodovine, ki opisuje Džingiskana ter don Boskove besede: »Za vaš študiram, za vas delam, za vas živim, za vas sem pripravljen dati tudi življenje.«
Kaj bi še sporočili don Boskovim bivšim gojencem po svetu?
Obstajajo preproste besede, ki pa so močne in rodovitne: to so besede ljubezni in hvaležnosti. Če jih ne izgovorite, jih ljudje morda ne bodo nikoli spoznali. Zato jih sporočajte vaši družini, vašim dragim, prijateljem in vsem, ki vas obdajajo. To so ljubeče besede ljubezni, ki prihajajo iz vašega srca.
In seveda hvala don Bosku ter salezijancem, ki so mi dali sanje in mi jih pomagali uresničiti.
Vir: www.bosco.link
