Belgijski atlet Isaac Kimeli je nastopil v dveh olimpijskih finalih v Parizu: na 5.000 in 10.000 metrov. Isaac je prišel v Belgijo pri 15 letih, kjer so ga sprejeli salezijanci v kraju Halle blizu Bruslja. V pogovoru za »Don Bosco Magazine« se je spominjal svoje kariere in obdobja, ki ga je preživel v salezijanski šoli.
Od kod vam srčna moč in značaj?
Rodil sem se v Keniji. Pri štirih letih sem šel živet k starim staršem. Moja mama, ki je delala v hotelu v Mombasi, je spoznala Belgijca in se z njim preselila v Belgijo. Ostal sem sam z nečaki in bratranci v majhni hiši brez vode in elektrike. Moja mama je redno pošiljala denar, zato sem lahko odraščal v ugodnih razmerah. Pri 15 letih sem končno dobil dokumente, da sem se ji lahko pridružil.
Kakšni so bili začetki v Belgiji?
Ne morem pozabiti: iz države, kjer je bilo 25 stopinj, sem 29. decembra prišel na minus dve stopinji. Nisem imel prijateljev, ljudje so govorili drug jezik. Le kako bi se lahko sporazumeval z ljudmi okoli sebe? Imel sem veliko težav. Želel sem se vrniti v Afriko.
Vendar ste našli pot?
Da, preko šolanja. Nekaj mesecev sem preživel na inštitutu »Saint-Guido«, v razredu za novince, takoj ko sem lahko, pa sem odšel na Inštitut »Don Bosco« v Hallu blizu Bruslja. Moral sem izbrati smer študija. Odločil sem se za študij osebne asistence, kar je presenetljiva izbira za fanta. To smer vpiše veliko deklet, a tega nisem vedel. V Keniji sem skrbel za dedka, ki je zbolel za Alzheimerjevo boleznijo. Če pogledam nazaj, je bila to modra izbira, brez katere se moja športna kariera nikoli ne bi začela.
Rekli ste, da želite pomagati ljudem. Se vam to zdi pomembno?
Želim pomagati ljudem in jih motivirati. Samo enkrat se živi in na svetu je veliko trpljenja ter revščine. Kmalu po mojem prihodu v Belgijo mi je umrl dedek. To me je motiviralo, da nadaljujem s to potjo. Ko sem opravljal prakso v domovih za starejše in bolnišnicah, nisem le opravljal svojega dela, ampak sem se pogovarjal z bolniki. Učitelji so me razumeli in me pri tem spodbujali. Pomagali so mi pri študiju. Spremljali so tudi moj napredek na treningih, se zanimali za tekmovanja in mi čestitali za uspehe.
A prvi tek je bil pravi polom …
V šoli smo se odpravili na tek na stadion. Nisem vedel, da bi moral preteči štiri kroge. A to še ni vse: prejšnji dan sem veliko jedel in oblečen sem bil v dolge hlače in zavit v šal. Tako sem razumel, da samo tek ni dovolj … Pri odločitvi mi je pomagal trener, ki mi je dejal, da moram spremeniti življenjski slog, če hočem nekoč nastopiti na olimpijskih igrah. Zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Rekel sem si, da je to mogoče.
Kariera atleta torej niso bile otroške sanje?
Gre bolj za splet okoliščin. Vendar prihajam iz Kenije, države, ki rodi veliko tekaških šampionov. Ko sem bil otrok, smo tekače spremljali na malem računalniškem ekranu, a o športni karieri nisem sanjal. Želel sem si le nadeti čevlje kot športniki, pa tudi stati na stadionu in se gibati. Te sanje so se uresničile. Nisem pozabil dneva, ko mi je mama kupila prvi par: lahko sem izbiral in vzel sem prve, ki sem jih zagledal. Nikoli prej nisem nosil obutve.
Kaj želite sporočiti mladim?
Bodite srečni s tem, kar imate; obstajajo ljudje, ki nimajo ničesar. V športu, tako kot v življenju, so vzponi in padci, a težave te naredijo močnega. Ne dvomite vase, verjemite v svoje sanje in pojdite naprej.
In kaj bi rekli o Don Bosku?
Po don Boskovi zaslugi sem prišel v šolo in spoznal prve prijatelje. V resnici so takratni prijatelji isti kot danes in tudi učitelji »Don Boska« v Hallu so še vedno moji prijatelji. V salezijanski šoli se je začela moja poklicna pot. Zaradi preteklosti sem postal to, kar sem danes.
Tim Bex, povzeto po: Don Bosco Magazine
