V korak z mladimi.

Zaradi vseh nas in Njega … hudo dobra Uskovnica, 2. termin!

Uskovniški tedni 2017

Uskovnica, v nedeljsko jutro te je prebudila otroška radoživost, saj se je v tem dopoldnevu zaključeval teden za odrasle in družine. Otroško veselje in smeh pa je kmalu nadomestila mladostna razigranost, saj se je v objemu uskovniške planine začenjal 2. uskovniški teden za mlade.

Letos so nas obogatila predavanja Jureta Ferleža, zakoncev Agate in Gašperja Hrena in s. Metke Kos. Vsak gost nas je na svoj način nagovoril in nam spregovoril o identiteti božjega otroka, moškega in ženske oz. identiteti kristjana znotraj Cerkve in družbe.

Ob jutrih so nas v nov dan prebujale vsekakor bolj domiselne budnice od naših vsakdanjih budilk, npr. vonj kave in cvetlice, nasmehe na obraze pa so nam budila uskovniška pisma. V pogovorih po skupinah smo razpletali svoje misli, preizkušali dvome in med seboj delili (pre)izkušnje ter drobne modrosti, ki nas jih je naučilo življenje. V puščavi smo napajali svojega duha in brskali po svoji notranjosti, se srečevali z Gospodom v svetem šotoru in pri zares lepih in doživetih svetih mašah začutili lepoto skupnosti in hvaležnost za naše duhovnike. Pesem je bila naša spremljevalka in veselili smo se, da smo lahko prepevali čudovito himno letošnjih UT ter imeli to čast, da je bila njena avtorica Teja med nami.

Večeri so bili zaznamovani s smehom in dobro voljo, kot pravi tim smo plesali skupinske plese in se vrteli v parih, preko iger obnovili stvarjenje sveta in na kulturnem večeru ob zanimivih točkah obstali polni navdušenja nad našimi izvrstnimi baletniki.

Seveda ob vsem tem ne smemo pozabiti na nadvse okusno hrano, ki nas je krepila in je nastajala pod spretnimi rokami kuharice Marice in njenih pomočnic Anje ter Nastje. Hvaležni pa smo tudi ekonomoma Toniju in Janezu, ki sta nas skrbno oskrbovala in razveseljevala.

Ob vsem tem smo čutili tudi veličino Stvarnika, saj je prva dva dneva v obilici trosil dež na nas (seveda v skrbi, da na 3. terminu ne bi zmanjkalo vode), zato smo v sredinem jutru malce nejeverno zrli v nebo in se vendarle v zaupanju podali na pot proti planini Konjšici, nato pa smo cilj kar premikali in si na koncu prislužili čudovit razgled z Viševnika. Ravno pravšnja višina je bila tudi idealna priložnost, da smo krstili nekaj novih hribolazcev.

Da pa je teden zares postal hudo dober, smo se v petkovem popoldnevu preko spokornega bogoslužja, adoracije, spovedi in pogovorov zopet zbližali z Jezusom. In se tako še bolj zavedli, da nam On vedno znova daje priložnost, da se vrnemo na hudo dobro pot, ki jo je izbral za nas.

Vsako leto vedno prehitro pride sobotno popoldne, ko se naši koraki vračajo v dolino. Takrat je čas za hvaležnost Stvarniku, da je naš korak zanesel na ta kraj, in pogum, da bomo z njegovo pomočjo zmogli slediti svojim sklepom, ki smo si jih zadali.

Maja

Morda vas zanima tudi