Vera Artemija Zattija
Življenjska dejavnost vere je osebna zgodba vernika. Če pravimo, da je Božji dar korenina vere, moramo poskrbeti tudi za to, da človek ta dar sprejme. Spoznajmo torej, kdo je ta človek in kakšna je njena osebnost, saj iz tega izvira njegova vera.
Vera kot osebna pripadnost Bogu se kaže v njegovi osebni zgodbi, ki ga je vodila k svetosti pri konkretnem delu, pri skrbi za bolnike, v svetu zdravstva.
»Verjel sem, obljubil sem, ozdravel sem«
Artemijeva krščanska vera se je začela z njegovim krstom v italijanskem kraju Boretto, v baziliki sv. Marka na dan njegovega rojstva, 12. oktobra 1880.
Leta 1897 se je družina preselila v Argentino, da bi začela novo življenje. Prišla je v Bahío Blanco, kjer jim je stric Alojzij našel hišo in priložnost za delo. Ob koncih tedna so hodili v župnijo Marije Tolažnice, ki so jo vodili salezijanci. Tam je mladi Artemij poglobil svojo vero v Jezusa in spoznal don Boska. Zaradi tega pričevanja pa se je odločil postati salezijanec.
Odšel je v Bernal, kjer je začel salezijanski aspirantat, študiral in delal z navdušenjem. Žal se je med oskrbo salezijanca, ki je zbolel za tuberkulozo, tudi sam okužil z njo. Življenje se je kljub vsemu nadaljevalo.
Poslali so ga v Viedmo, da bi omilil posledice bolezni. Tam je spoznal zdravnika salezijanca Evrazia Garroneja, ki ga je povabil, naj za ozdravitev obljubi Mariji Pomočnici, da bo svoje življenje posvetil skrbi za bolnike v nastajajoči bolnišnici Sv. Jožefa v Viedmi. Artemijev odgovor je bil kategoričen: »Verjel sem, obljubil sem, bil sem ozdravljen«, kot je 3. maja 1915 poročal časopis Flores del Campo.
Verjeti v Marijino priprošnjo za ozdravitev je bilo preprosto dejanje vere, polno sinovske ljubezni. Obljuba je bila pogumno dejanje zaupanja v Božjo previdnost in predanost skrbi za bolnike. Ozdravitev je bila rezultat dejanja vere in zaupanja, zaradi katerih je Artemij vse do svoje smrti ostal z najbolj potrebnimi.
»Molitev je bila kot dih njegove duše«
To dejstvo je prelomnica za razumevanje Zattijevega obsežnega dela v letih, ki jih je preživel v Viedmi. Z vero je prenašal svojo bolezen in usmerjal svoj poklic, ki ga je vsak dan hranil v povezanosti z Bogom od petih zjutraj do zadnjih ur dneva.
V zadnjih letih Artemijevega življenja je prevzel vodenje salezijancev inšpektor Carlos Mariano Pérez. Njegovo pričevanje o Zattijevem življenju v veri prikazuje njegovo notranje življenje:
»Ljubil je Boga z vsem svojim srcem, z vsem svojim umom in z vso svojo močjo. Molitev je bila kot dih njegove duše in prepričan je bil, da ima v rokah Božjo vsemogočnost.«
»Čeprav je bil zaradi materialnih težav zaskrbljen in zaposlen, je vedno postavljal večne stvari pred posvetne. Poznal je Sveto pismo in z njim hranil svojo dušo, prav tako tudi življenja svetnikov in asketska besedila. Vse to je znal izžarevati s svojim zgledom in besedami.«
»Bil je pravi katehet, ki je kazal podobo človeka, odraslega v veri, sposobnega posredovati iskreno in nesebično vero v Kristusa. Najrevnejši bolniki, najtežji primeri ali bolniki z najbolj odvratnimi boleznimi so bili zanj pravi strelovodi bolnišnice Sv. Jožefa. V mislih in srcu je imel zelo jasno zapisane Jezusove besede: ‘Kakor ste to storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili’ (Mt 25,40).«
Zgodba verujočega
V pismu, ki ga je Artemij Zatti leta 1914 pisal iz Viedme svojim sorodnikom v Bahío Blanco, je na preprost in neposreden način opisal svoje korake v življenju vere, ki je, kot nas spominja Romano Guardini, zgodba verujočega, konkretne osebnosti.
»Molite zame, ki imam toliko potreb, da bi lahko izpolnil poslanstvo, ki mi ga je dobri Bog v svojem neskončnem usmiljenju zaupal. To delam vsak dan in z veliko vnemo, ko pomislim, da je sedanje življenje kratko, zelo kratko! Da včerajšnjega trpljenja nimamo več v spominu (sladek spomin, ko človek trpi za Gospoda) in da je nagrada, ki nas čaka, velika, zelo velika, saj je to Bog sam! … Včasih me prevzame nerazložljiva tesnoba, ko pomislim, da bi ga lahko izgubili po lastni krivdi! … Toda oboroženi z vero se borimo v Gospodovem boju in Gospod bo poskrbel, da si bomo zaslužili večno nagrado!«
Tu lahko najdemo njegovo globoko prepričanje o osebni izkušnji z Bogom, zavedajoč se, da ga je ta odnos privedel do spoznanja in verovanja v Božje razodetje, tako veliko skrivnost, ki je podpirala njegovo življenje, podarjeno najbolj potrebnim, bolnim bližnjim: »In da je nagrada, ki nas čaka, velika, zelo velika, ker je to Bog sam!«
José Sobrero, SDB
Izkusil je stisko revščine in izkoreninjenost priseljencev. Bolezen ga je spremljala od mladih let. Študiral je, ko je odrasel in iskal, kar je njegova skupnost potrebovala: nekoga, ki bi skrbel za revne in bolne … Poznate Artemija Zattija?
»Zatti, naš brat« (2020) je kratek film o salezijanskem bolničarju Artemiju Zattiju (1880-1951), ki je štirideset let svojega življenja posvetil oskrbi revnih in bolnih v Viedmi, Río Negro (Argentina). Vodil je eno prvih bolnišnic v Patagoniji, ki danes nosi njegovo ime.