V korak z mladimi.

Zatti bo za svetnika razglašen 9. oktobra v Rimu

Ime Artemij Zatti se je – lahko rečemo s presenečenjem za tiste, ki ne poznajo njenega življenjepisa – uvrstilo med svetnike, ki jih je razglasila katoliška Cerkev. V soboto, 27. avgusta 2022 je v baziliki svetega Petra potekal redni konzistorij za imenovanje novih kardinalov in glasovanje o nekaterih razlogih za kanonizacijo. Redovnik laik, član salezijanske družbe svetega Janeza Boska pa je prejel javno priznanje za svoje kreposti in dobroto svojega dela med bolniki.

»Veselimo se in se radujmo,« je dejal papež Frančišek na konzistoriju 27. avgusta 2022 in oznanil, da bo Cerkev 9. oktobra 2022 razglasila dva nova svetnika: Janeza Krstnika Scalabrinija in Artemija Zattija.

Njegovo pričevanje o dobrodelnosti je ostalo omejeno na krog tistih, ki so ga osebno poznali v Argentini (umrl je leta 1951), kamor se je preselil iz Italije. Kot zdravstveni delavec je svoji službi dodal človeški naboj, ki je za skrb za ljudi potreben tako kot znanost, pa tudi veliko krščansko vero, ki ga je spodbujala in – lahko rečemo – oživljala ob številnih življenjskih izzivih.

Argentinski salezijanec Daniel Antúnez, predsednik misijonskega urada Missioni Don Bosco v Turinu, dobro pozna Zattijev lik: »Kot salezijanec sem 18 let živel v Patagoniji. Imel sem priložnost stati in moliti pred grobom Zattijevih posmrtnih ostankov ter se srečati z njegovim delom,« zaupa.

»Tam je zelo poznan, zato ga imenujejo ne z imenom ali priimkom, temveč preprosto sorodnik revnih. Reči, da je nekdo sorodnik, pomeni, da je del družine in da ga vežejo vezi, ki trajajo večno. Te vezi se kažejo v tem, da zna spremljati in ne le z besedami, temveč tudi z dejanji odgovarjati na potrebe svoje družine, salezijancev in vseh prebivalcev.«

Antúnez dodaja še zanimivo, a izjemno pomembno podrobnost: »Znan je tudi kot sveti kolesar. To je bilo njegovo prevozno sredstvo, da je lahko dosegel vse ljudi, ne da bi se morali premikati z enega kraja na drugega. Argentinci radi rečemo, da moraš v stvari vložiti svoje telo, če jih želiš narediti.« Za človeka, ki je v mladosti zbolel za tuberkulozo (okužil se je, ko je skrbel za mladega obolelega duhovnika), sta bila celovitost in zdravje telesa dosežek in dar, ki ga je bilo treba vračati. »Ni potreboval bencina … za to je imel noge,« pripomni Antúnez.

O Artemiju Zattiju je danes mogoče zlahka najti zapise na številnih spletnih straneh, predvsem na salezijanskih, ki ohranjajo spomin na Artemija Zatti v njegovi domovini, vedno bolj pa tudi v svetovnem merilu. Novejše delo, ki prispeva k poznavanju tega svetnika, je filmska produkcija, ki je nastala v Argentini in je sinhroniziran ali preveden v različne jezike. Film z naslovom Zatti, naš brat je nastal v produkciji Salezijanskega vestnika in salezijanskih inšpektorij v Argentini, scenarij zanj pa je napisal in režiral salezijanec Ricardo Campoli iz urada za družbeno komuniciranje. Na voljo je tudi s slovenskimi podnapisi.

Predsednik ustanove Missioni Don Bosco še poudarja, da »Zatti pooseblja predanost najrevnejšim, preprostim in pozabljenim, zlasti bolnikom. Zdravje je vse, če imaš vse in nimaš zdravja, nimaš ničesar, pravijo. On je to vedel, zato je svoje življenje posvetil predvsem skrbi za bolnike.«

Kanonizacija ni namenjena temu, da bi življenje svetnika zaprli v spomin, ampak da bi se po njem zgledovali: »Lik svetnika brata je za nas salezijance spodbuda za prenovo našega življenja, da bi prosili Boga, naj ne bo ravnodušen do bolečine, do potreb tistih, ki najbolj trpijo, naj ne strdi naših src z ravnodušnostjo«, poudarja Antúnez. »Mora nas ganiti, ohranjati moramo plamen naše izbire za najrevnejše, da bomo še naprej zvesti naši karizmi.«

Sklicevanje na drugega Argentinca, papeža Bergoglia, zagovornika zvestobe evangeliju, je naravno: »Že nekaj let pogosto slišimo Frančiška govoriti o njegovi naklonjenosti do najrevnejših, ostarelih, tistih, ki najbolj trpijo. To, da v teh dneh na oltarje prihaja priseljenec, redovnik laik, ki je svoje življenje posvetil služenju najbolj potrebnim, zlasti bolnim, mora biti za vsakega od nas znamenje, da nam Bog še naprej govori in kaže, da je pot evangelija v tistih, ki ga najbolj potrebujejo.«

Povzeto po Missioni Don Bosco

Morda vas zanima tudi