Vincentius Prastowo je salezijanski inšpektor Indonezije, države, ki je s svojimi 279 milijoni prebivalcev in več kot 700 jeziki na četrtem mestu po številu prebivalcev na svetu. Indonezija je največja arhipelaška država na planetu, ki jo sestavlja 17.508 otokov in je dom največje muslimanske skupnosti na svetu. Salezijanska navzočnost sega v leto 1985, ob upoštevanju, da se je prva salezijanska izkušnja začela v današnjem Vzhodnem Timorju leta 1927.
Se lahko predstavite?
Ime mi je Vincentius Prastowo. Rodil sem se 28. novembra 1980 v Magelangu na osrednji Javi. Spadam v drugo generacijo moje družine, ki je sprejela katoliško vero. Moji starši so bili prvi v naši širši družini, ki so prejeli zakrament krsta, odločitev, ki je močno spremenila tok naših življenj. Od njih sem se učil o Jezusu Kristusu in katoliških vrednotah že od otroštva. Obiskoval sem katoliško osnovno šolo, ki so jo vodile sestre Brezmadežnega spočetja, kjer je moja vera rasla skozi versko vzgojo, liturgične dejavnosti in tesnim sodelovanjem s sestrami.
Kakšna je zgodba o vaši poklicanosti?
Moje zanimanje za redovniško življenje se je začelo v najstniških letih, navdušili so me jezuitski duhovniki, ki so služili v moji župniji. Njihova pristna predanost služenju, intelektualna globina in globoka duhovnost so name pustile trajen vtis. Ta navdih me je vodil, da sem od leta 1994 do 1998 nadaljeval formacijo v malem semenišču Stella Maris v Bogorju, ki so ga vodili frančiškani.
V semenišču se nisem le naučil osnovne teologije in filozofije, ampak sem tudi poglobil svoje razumevanje molitvenega življenja, discipline in življenja v skupnosti. Ta leta so bila ključnega pomena pri oblikovanju moje poti in razjasnitvi moje želje, da bi nadaljeval življenje v službi Bogu in drugim.
Kako ste se srečali s salezijanci?
Vsako leto je semenišče Stella Maris gostilo obiske različnih redovnih družb, ki so semeniščnikom predstavile svoje duhovnosti in poslanstva. Med enim od teh obiskov sem srečal Joseja Llopiza Carbonella in Andressa Calejjo, dva salezijanska duhovnika, ki sta pogosto prihajala v semenišče. Nosili so letne koledarje s podobo Marije Pomočnice, kar je takoj pritegnilo mojo pozornost.
Skozi pogovore z njimi me je začelo zanimati salezijansko poslanstvo in odločil sem se, da njihovo skupnost podrobneje spoznam. Radovednost me je vodila, da sem vsako leto ob koncu leta redno obiskal salezijansko skupnost v Džakarti. Njihov pristop k vzgoji in predanost spremljanju mladih sta me močno navdušila. Niso le pridigali vere, temveč so jo prenašali z mentorstvom mladih iz skromnih okolij.
Toplina in ljubezen, ki sem ju izkusil v salezijanski skupnosti, sta dokončno utrdili mojo odločitev, da izberem to pot.
Na katere težave ste naleteli?
Izbira salezijanske poti ni bila brez izzivov. Moja začetna formacija je potekala v Vzhodnem Timorju, pokrajini, ki je bila takrat vpletena v politični konflikt zaradi boja za neodvisnost od Indonezije. Položaj je povzročal precejšnje napetosti zame in mojo družino. Starši so bili zelo zaskrbljeni za mojo varnost in so mi celo predlagali, naj razmislim o »varnejši« redovni družbi.
Vendar je bila moja odločenost trdna. Verjel sem, da je to klic za življenje, ki ga je Bog načrtoval zame. Sredi trajajočega konflikta sem se soočal s številnimi izzivi, vključno z grožnjo nasilja, kulturnim prilagajanjem in domotožjem. Vendar sem za vsako težavo našel moč v molitvi in Božjem varstvu.
Ta izkušnja me je naučila premagati strah in okrepila moje prepričanje. Ena mojih največjih radosti je bila svoboda in pogum, da sem kljub oviram na poti dosegel svoj poklic.
Kot salezijanec sem spoznal ogromne izzive, s katerimi se srečujejo skupnosti na otoških regijah Indonezije. Naša država s tisoči otokov se sooča z razlikami v dostopu do izobraževanja in gospodarskih priložnosti. Na oddaljenih območjih sta najbolj pereči potrebi mladih kakovostna vzgoja in izobrazba ter dostop do dostojnih služb.
Trdno sem prepričan, da je sodelovanje med centralnimi in lokalnimi oblastmi bistveno za zmanjšanje revščine v teh regijah. Dajanje prednosti razvoju izobraževalne infrastrukture, zagotavljanje štipendij za prikrajšane otroke in ustvarjanje pravičnih zaposlitvenih možnosti so ključni koraki.
Kot član salezijanske skupnosti se čutim poklicanega, da prispevam k tem prizadevanjem, zlasti s programi poklicnega izobraževanja, katerih cilj je opolnomočenje mladih z veščinami, ki jih pripravljajo na trg dela in spodbujajo samozavest.
Kakšno je vaše salezijansko delo v kontekstu države?
Indonezija je znana kot država z največ muslimanskega prebivalstva na svetu. Vendar sem hvaležen, da so njeni ljudje na splošno zmerni in odprti za različnost. V tem kontekstu salezijanci delujejo na večinsko muslimanskih območjih v duhu bratstva in sodelovanja. Naše poslanstvo si prizadeva graditi mostove z vzgojo in storitvami, spoštovanjem individualnih prepričanj in hkrati podpiranjem univerzalnih vrednot, kot so ljubezen, pravičnost in mir.
To zavedanje raznolikosti je bogastvo, ki ga moramo še naprej poglabljati. V vsakdanjem življenju se učimo spoštovati drug drugega in sodelovati z različnimi skupnostmi. Verjamem, da je indonezijska kulturna, verska in tradicionalna raznolikost blagoslov, ki ga je treba ohraniti in ceniti.
Kako vidite prihodnost mladih in salezijanske vzgoje?
Pričakuje se, da bo Indonezija leta 2030 doživela razcvet prebivalstva. To pomeni znatno povečanje delovno sposobnega prebivalstva, kar predstavlja tako priložnosti kot izzive. Medtem ko ta rast ponuja potencial za gospodarski napredek, nosi tudi tveganje za široko brezposelnost, če je ne upravljamo dobro.
Kot vzgojna skupnost imajo salezijanci ključno vlogo pri pripravi mladih na prihodnost. Osredotočeni smo na strokovno usposabljanje, ki je v skladu s potrebami trga, hkrati pa spodbujamo močan značaj in disciplino. Eden naših glavnih projektov je dvigniti dostojanstvo mladih na oddaljenih otokih, tako da jih opremimo z veščinami za digitalno in tehnološko dobo.
Za uspeh v dobi 5.0 indonezijska mladina potrebuje prilagodljivost, ustvarjalnost in veščine sodelovanja. Programi usposabljanja, ki jih ponujamo, so namenjeni izpolnjevanju teh potreb in opolnomočenje mladih ne le za konkurenčnost na trgu dela, ampak tudi za to, da postanejo nosilci sprememb v svojih skupnostih.
Kakšno mesto zavzema Marija Pomočnica v vašem življenju?
Marija je vedno imela posebno mesto na moji poti. Že od otroštva sem jo poznal in ljubil po molitvi rožnega venca, ki se pogosto moli v naši soseščini. Podoba Marije Pomočnice me je ves čas krepila in vodila skozi življenjske izzive.
V salezijanskem izročilu je pobožnost do Marije zelo poudarjena. Verjamemo, da je vedno prisotna, nas spremlja in varuje na vsakem koraku. Moje osebne izkušnje potrjujejo, da je z molitvijo in zaupanjem v Marijo mogoče premagati na videz nepremostljive težave.
Kaj bi sporočil mladim?
Moje sporočilo je: nikoli ne izgubite upanja. Ne dovolite, da težave, izzivi ali ovire uničijo vaše sanje. Verjemite, da vedno obstaja pot naprej, še posebej, če se opiramo na Boga in iščemo Marijino priprošnjo.
Življenje je dar, polno priložnosti. Ne bojte se stopiti iz svojega območja udobja, sprejmite izzive in sledite svojemu pravemu klicu. Na vsaki poti Bog daje moč, Marija pa bo vedno prisotna kot ljubeča in zvesta mati.
Naj se indonezijska mladina dvigne, raste in postane nosilka sprememb ter prinaša upanje narodu in svetu. Hodimo skupaj v veri, ljubezni in služenju.
Vir: donbosco.press
