Blaženi Mihael Rua (1837–1910), prvi don Boskov naslednik, je, kot so pokazale študije, raziskave in konference ob stoletnici njegove smrti, presegel tradicionalni kliše »kopije don Boska.« Označen z neprivlačnimi lastnostmi ali celo v nasprotju z ustanoviteljevimi, se je prelevil v popolnejši, harmonični in prijeten lik.
Don Rua je posvetitev in povišanje salezijanskih izvirov. Na pričevanjih ob beatifikaciji je bilo rečeno: »Don Rua ne bi smeli uvrstiti med običajne, tudi najbolj goreče don Boskove privržence, saj je pred vsemi kot popoln zgled. Tisti, ki hočejo spoznati don Boska, morajo dobro preučiti don Rua, kajti Božji služabnik je don Boska preučil tako, kot ga ni nihče drug.« Ustanovitelja nihče ni bolje razumel in razlagal kot prav on v njegovem vzgojnem in cerkvenem delovanju in duhovnosti. Poklicanost in ideali don Rua so bili življenje, nameni, dela, kreposti, očetova svetost in vodilo njegovega mladostnega, duhovniškega in redovnega obstoja. Don Rua ostaja življenjskega pomena za salezijanski svet.
Ko je bilo treba leta 1863 najti ravnatelja prve hiše zunaj Turina, v Mirabellu Monferratu, je don Bosko izbral don Rua, »saj je pri njem poleg njegovega zglednega vedenja občudoval tudi njegovo neumorno delo, njegove velike izkušnje in duha požrtvovalnosti, ki bi jim lahko rekli neizrekljive, pa tudi lepe manire, tako zelo, da so ga imeli vsi radi.« Bolj neposredno pričuje don Cerruti, ko je izjavil, da je v mladem ravnatelju našel portret in podobo očeta (don Boska): »Vedno se spominjam njegove neumorne delavnosti, njegove fine in občutljive preudarnosti v vodenju, njegove gorečnosti za dobro, ne le versko in moralno, ampak intelektualno in fizično, od sobratov in mladih, ki so mu zaupani«. Ti vidiki povzemajo in utelešajo salezijansko geslo »delo in zmernost«. Resnični don Boskov učenec verbo et opere, v čudoviti sintezi molitve in dela. Učenec, ki je sledil učitelju od svojega zgodnjega otroštva, dal vse na pol, v vitalni obliki poosebljal duha njegovega karizmatičnega izvora. Sin, ki je čutil, da je rojen iz edinstvene ljubezni, tako kot mnogi prvi fantje oratorija v Valdoccu, ki so se odločili »ostati pri don Bosku« in med katerimi se prvi trije nasledniki očeta in učitelja mladih odlikujejo na poseben način: Mihael Rua, Pavel Albera in Filip Rinaldi.
1. Nekatere poteze Ruovega krepostnega življenja, izraz kontinuitete in zvestobe
To je tradicija tistih, ki prejmejo dar in ga predajajo naprej, pri čemer se trudijo, da ne izgubijo dinamike ter apostolske, duhovne in čustvene vitalnosti, ki mora prežemati ustanove in poslanstvo. Don Bosko je to že slutil: »Če bi mi Bog rekel: Pripravi se, moraš umreti in izbrati svojega naslednika. Ker nočem, da delo, ki si ga začel, propade, te prosim, da izbereš svojega naslednika in prosiš zanj milosti, kreposti, darov in karizme, za katere meniš, da so potrebni, da bo lahko dobro opravljal svojo vlogo in vse to mu bom dal. Zagotavljam vam, da nisem vedel, kaj naj prosim Gospoda, saj je vse to že imel don Rua.« To je bil rezultat prizadevnega obiskovanja, jemanja vsakega nasveta k srcu, nenehnega študija z opazovanjem in beleženjem vsakega dejanja, besede in don Boskovega ideala.
1.1. Vzorno obnašanje
Pomenljivo je pričevanje salezijanca brata Jožefa Balestre, osebnega pomočnika don Rua. Balestra je bil zelo pozoren na vidike vsakdanjega življenja in je v njih znal dojeti poteze vseobsegajoče svetosti, ki je zaznamovala tudi njegovo redovniško pot. Še danes lahko v don Boskovih sobah vidimo kavč, ki je 20 let služil za posteljo blaženega Mihaela Ruo. Ko je nasledil don Boska in zasedel njegovo mesto v tej sobi, si nikoli ni želel osebne postelje. Zvečer je Balestra razgrnil rjuhi na tisti kavč, na katerem je spal don Rua. Zjutraj so bile rjuhe zložene in kavč se je vrnil v običajno obliko. »Prepričan sem, da je bil Božji služabnik svetnik, ker sem v enajstih letih, v katerih sem imel srečo živeti tik ob njem in ga nenehno opazovati, vedno v vsem našel največjo popolnost. Od tod moje prepričanje, da je bil zelo zvest pri izpolnjevanju vseh svojih dolžnosti, pri natančnem spoštovanju vseh Božjih in cerkvenih zapovedi ter obveznosti do lastne države.«
1.2. Neutrudno delo, delavnost in izjemna dejavnost
Zdi se neverjetno, da se je človek s tako krhkim telesom, vse prej kot cvetočega zdravja, sposoben soočiti se s tako intenzivno, neprekinjeno in obsežno dejavnostjo, se zanimati za najrazličnejša področja salezijanskega poslanstva, spodbujati in udejanjati pobude, ki so, če so se takrat zdele izjemne in drzne, tudi danes zelo veljavne. To neutrudno delavnost, značilno potezo salezijanske duhovnosti, je don Bosko prepoznal v don Rui že v njegovi mladosti, kot je pritrdil don Lemoyne: »Res je, v oratoriju se veliko dela, vendar delo ni vzrok smrti. Samo eden je tukaj v oratoriju, ki bi brez Božje pomoči umrl od naporov. To je don Rua, ki vedno dela več kot drugi.«
»Bodi dober, zaupaj v Boga in nebesa bodo tvoja.«
Blaženi Mihael Rua
Ta predanost delu je bila izraz duha in praksa uboštva, ki je na poseben način zaznamovala don Ruovo življenje in delovanje: »Neizmerno je ljubil uboštvo, ki je bil zanj zelo dobrodošel spremljevalec že od otroštva in je v sebi utelešal njegovega duha na najpopolnejši način … Z veseljem se je utrjeval v njem.« Praksa uboštva, izražena v več oblikah, se je osredotočala na vrednost zgleda življenja in upoštevanje Božje previdnosti. Opozoril je: »Vedite, da so moji opomini usmerjeni k veliko višjemu cilju. Gre za to, da med nami zavlada pravi duh uboštva, ki smo se mu zavezali z zaobljubo. Če ne skrbimo za ekonomijo in se našemu telesu namenja preveč zdravljenja, oblačil, potovanj, udobja, kako lahko smo lahko goreči v praksah pobožnosti? Kako smo lahko pripravljeni na tiste žrtve, ki so neločljivo povezane s salezijanskim življenjem? Vsak pravi napredek k popolnosti bi bil nemogočin ne bi mogli biti pravi don Boskovi sinovi.«
1.3. Izkušnja vodenja in preudarnost
Preudarnost najlepše opredeljuje krepostni lik blaženega Mihaela Ruo: od otroštva je sledil svetemu Janezu Bosku in pod njegovim vodstvom hitel v objem redovniškega stanu; oblikoval se je s prizadevnim premišljevanjem in marljivim izpraševanjem vesti; ogibal se je brezdelja, neutrudno delal za dobro in živel neoporečno. Od najstništva je ostal isti kot duhovnik, vzgojitelj, vikar in don Boskov naslednik.
V okviru Družbe, ki se posveča vzgoji mladih, je v proces usposabljanja uvedel vzgojno prakso (tirocinij), triletno obdobje, v katerem so bili mladi salezijanci »poslani po domovih, da bi opravljali različne naloge, večinoma pa kot pomočniki oz. učitelji, z namenom, da bi živeli skupaj z mladimi, preučevali njihovo duševnost, rasli z njimi, vse to pod vodstvom in nadzorom kateheta in ravnatelja«. Poleg tega je v duhu evangeljske čuječnosti dajal natančne napotke in jasna navodila na najrazličnejših področjih salezijanskega poslanstva.
Za njegovo preudarnost je bila značilna pokornost Duhu in močna sposobnost razločevanja glede ljudi, ki so poklicani na odgovorne položaje, zlasti na področju formacije in vodenja ustanov in inšpektorij, glede na delo in različne položaje. Na primer: Pavla Albero je izbral za vizitatorja ameriških salezijanski ustanov ali Filipa Rinaldija za vrhovnega prefekta. »Vse sobrate, zlasti ravnatelje in inšpektorje, je vzgajal za natančno spoštovanje pravil, zgledno izpolnjevanje navad pobožnosti in izkazovanje ljubezni do bližnjega. Sam jim je dajal zgled, rekoč: Eden od načinov, kako si vedno bolj pridobiti zaupanje sodelavcev, je, da nikoli ne zanemarjamo svojih dolžnosti.«
Preudarnost, zlasti pri izvajanju vodenja, je obrodila sinovsko zaupanje sobratov do njega, saj so ga imeli za strokovnjaka v svetovanju in duhovnega voditelja, ne le za dušne reči, ampak tudi za materialne: »Preudarnost Božjega služabnika je izjemno zasijala v ljubosumnem ohranjanju zaupanih mu skrivnosti, ki jih je zaprl v svojo dušo. Z največjo previdnostjo je varoval tajnost osebnega dopisovanja: to je bila neke vrste spoved, zato so se sobratje nanj obračali z velikim zaupanjem, ker je vsakomur odgovarjal na kar najbolj delikaten način«.
1.4. »Papežev duhovnik«
Ta izraz papeža Janeza XXIII. pred don Boskovim sarkofagom leta 1959 zelo dobro izraža, kako je don Rua, ki je v vsakdanjem potovanju sledil don Bosku, videl in našel v papežu luč in vodilo za svoje delovanje. »Previdnost je za don Rua še bolj kot za don Boska pridržala ostrejše in, rekel bi, junaške preizkušnje zvestobe in pokorščine. Med njegovim vodenjem so s Svetega sedeža prihajali različni dekreti, ki so, kot kaže, rušili navade, ki so bile v Družbi pomembne in značilne za našega duha. Don Rua, čeprav je globoko čutil udarec nenadnih ukrepov in bil zaradi njih zelo prizadet, je takoj postal prvak v poslušnosti določilom Svetega sedeža. Salezijance je kot prave sinove Cerkve in don Boska vabil, naj jih sprejmejo mirno in z zaupanjem«.
To je eden od elementov zorenja salezijanske karizme v pokorščini Cerkvi in zvestobi ustanovitelju. Vsekakor je bila to zelo zahtevna preizkušnja, ki pa je utrdila don Ruovo svetost v sentire cum ecclesia in tisto zvestobo celotne Družbe in salezijanske družine papežu, ki je bila znana in bistvena don Boskova lastnost: poslušnost iz vere in ljubezni, prevedena v ponižno, a prisrčno služenje, v duhu sinovske pokorščine in zvestobe naukom in navodilom svetega očeta.
Zanimivo je, da je don Rua tudi v postopkih beatifikacije vse delil na pol z don Boskom, vendar ne v skladu s ponavljajočim se stereotipom, ampak z izvirnostjo. Izpostavimo vidik, ki je v don Boskovem procesu povzročil najbolj kontroverzna opažanja: »Najočitnejši zaključek, do katerega pridemo s primerjavo med obema Positiones, lahko vzbudi nekaj presenečenja in zmede. Kreposti, ki se najbolj omenjajo za oris svetosti don Rua, so iste kreposti, ki so jih najbolj izpodbijali pri prepoznavanju svetosti don Boska. Pravzaprav je res, da so preudarnost, zmernost in uboštvo ‘delovni konji’ opažanj, zbranih v ustanoviteljevem Positio.
Pierluigi Cameroni SDB; vir: donbosco.press