Ko se spominjamo don Boskovega 208. rojstnega dne, se poglobimo v zgodbo o srečanju med svetnikom mladih in opatom reformatorjem, ki se je zgodilo leta 1846 in je opisano v Biografskih spominih sv. Janeza Boska.
Življenja svetih mož se pogosto križajo. Tako je bilo v 19. stoletju z dvema možema, ki sta predstavljala piemontsko Cerkev: Don Bosko in filozof Antonio Rosmini. Dva razuma, dve srci, dva zelo različna življenjepisa. Poživila sta cerkveno razpravo kompleksne in hkrati bogate dobe: to so bila težka leta pred združitvijo Italije. Rosminijev močan duhovni temperament se je zaužil v politično-kulturnih razpravah, v rimski diplomatski misiji, blizu papeža Pija IX. ter v »norem in najbolj obupanem« študiju krščanskega nauka. Don Bosko pa je kot »ulični« duhovnik vedno iskal materialna sredstva, da bi konkretno pomagal svojim »pokvarjenim in nevarnim« fantom.
Sveti turinski duhovnik, osemnajst let mlajši od učenega pisca, se je v svojem poslanstvu večkrat obrnil nanj, da bi ga prosil za denarno pomoč za svoje delo. Toda pred tem je vedno potekala zelo posebna epizoda: srečanje, ki je potekalo na »polju vzgoje«, bi lahko rekli. »Vzgajati« je bil temeljni glagol za oba: za enega na en način, za drugega na drug način, oba pa sta se popolnoma posvetila temu idealu. Don Bosku so bile pri srcu duše fantov; Rosminiju razmišljanje Italijanov. Pa vendar se je nekega dne zgodilo, da sta skupaj sodelovala pri katekizmu »ubogih in zapuščenih« fantov.
Smo leta 1846 v oratoriju sv. Frančiška Saleškega v Valdoccu v Turinu. Ko se je don Bosko namenil svoje fante poučevati katekizem, sta ga obiskala dva zelo priznana duhovnika. Dogodek je opisan v Biografskih spominih sv. Janeza Boska (BiS IV, 27-28). »Nekega drugega prazničnega dne sta don Boska obiskala dva znamenita duhovnika. Ker sta ravno bila v Turinu, sta hotela spoznati don Boska. Bilo je nekako ob dveh popoldne. Dečki so se ravno spravljali v vrste, da bi šli h katekizmu. Toda don Bosku je manjkalo nekaj katehistov in si je belil glavo, kako bi to uredil. Tedaj je zagledal oba duhovnika, ki sta želela govoriti z njim.
‘To je gospod opat,’ je rekel eden izmed njiju in pokazal na svojega tovariša, ‘ki bi rad obiskal vaš oratorij in videl metode, ki jih uporabljate pri pouku. Tudi mene to zelo zanima.’
‘Z največjim veseljem vam bom razkazal Oratorij do vseh podrobnosti, toda šele potem, ko bomo končali pobožnost v cerkvi. Kakor vidita, sem sedaj zaposlen s temi fanti. Toda prav Božja previdnost vaju je poslala. Bodita tako dobra in mi pomagajta poučevati verouk, nato pa se bomo o vsem pogovorili po vajini želji. Zdi se mi, da imate vi več avtoritete; bi bili pripravljeni prevzeti verouk pri večjih fantih zadaj v cerkvenem koru?’
‘Z največjim veseljem,’ je odvrnil duhovnik.
‘Vi pa,’ se je obrnil k drugemu, ‘bi prevzeli v prezbiteriju skupino najbolj razposajenih.’
Tudi drugi je sprejel povabilo in nalogo z najboljšo voljo.«
Molk fantov ob razlagi tega duhovnika je močno presenetil don Boska. »Ker je bil blizu kora, je lahko slišal, o čem sta govorila. Razlagala sta vero, in to z mnogimi zgledi in resničnimi dogodki. ‘Vera se tiče stvari, ki jih ne vidimo, kajti tistega, kar vidimo, nam ni treba verovati. Zato ne pravim jaz verujem, temveč jih presojam in imam o njih svoje mnenje. Verujemo pa stvari, ki jih ne moremo dojeti z našimi čutili.’«
Don Bosko je tako našel popolnega kateheta: govornika, ki je znal s preprostostjo govoriti o Božji skrivnosti. Ta katehet se je imenoval Antonio Rosmini.