Prvi Božji služabnik v zgodovini Cerkve v Pakistanu je mladi don Boskov bivši gojenec Akash Bashir. 15. marca 2015 je zaradi izjemno napetih razmer ter zaporednih napadov in groženj krščanskim skupnostim takrat 20-letni Akash služil med prostovoljci, zadolženimi za varnost vernikov pred cerkvijo svetega Janeza v krščanskem predmestju Youhanabad na obrobju Lahoreja. To nalogo je prevzel z velikim občutkom odgovornosti in se ni obotavljal žrtvovati svojega življenja, da bi rešil življenje več sto ljudi, ki so v tistem trenutku molili v cerkvi: da bi ustavil terorističnega samomorilskega napadalca, je umrl z njim.
Gesta, ki je zagotovo ni mogoče pripisati trenutnemu vzgibu, temveč je sad in izraz preproste, zrele in pričevalne vere, kot poudarja Pierluigi Cameroni, vrhovni postulator za zadeve svetnikov salezijanske družine: »Akash je živel konkretno zavezo, ki izhaja iz vere, da bi mir, sožitje, pravičnost in usmiljenje rasli in tako širili Božje kraljestvo v svetu. V tišini in anonimnosti je v polnosti živel evangelij ter predano in velikodušno živel sedanjost.«
Akash se je rodil 22. junija 1994 v pakistanskem Risalpurju in bil zelo slaboten otrok, ki je komaj preživel neugodno podnebje, revščino v družini in slabo prehrano. Ti dejavniki so verjetno vplivali na njegov razvoj: šele pri štirih letih se je naučil hoditi in govoriti, težave z jecljanjem pa je vlekel vse do predmladostniške dobe. Te težave pa niso spodkopale njegovega značaja, temveč so ga okrepile. V Risalpuru je Akash prejel zakramente krsta, prvega obhajila in birme v cerkvi svetega Janeza. Zaradi bližine Afganistana in povečanega števila terorističnih napadov leta 2007 so se Akashevi starši izselili v vzhodni del Pakistana, v Pandžab, natančneje v Lahore, v okrožje Youhanabad, blizu družine Akasheve matere. Tu je Akashov oče našel delo kot slikar in leta 2008 se je celotna družina ponovno združila v Lahoreju.
»V Lahoreju,« pojasnjuje Cameroni, »je Akash eno leto obiskoval srednjo šolo sv. Dominika, ki jo je začel obiskovati 25. septembra 2008. Kasneje je zaradi slabega učnega uspeha opustil šolanje, nato pa se je vpisal na RCCM Community Boys Middle School in nazadnje, septembra 2010, na Don Boskov mladinski in tehnični center, ustanovljen leta 2000 za učence, ki so jih tradicionalne šole zavrnile. Akash je zavod obiskoval do 24. februarja 2011, vendar ni opravil izpita za napredovanje.
Iz pričevanj, zbranih za postopek beatifikacije, je razvidno, da je bil Akash zelo preprost mladenič. Oče se ga spominja kot poslušnega sina, skromnega delavca, rojenega in vzgojenega v revni družini, potrpežljivega človeka, predvsem pa mladeniča z močno vero. Njegovi starši so Akasha vzgajali za preprosto in delavno življenje, v iskrenosti in vedno spoštljivem odnosu do drugih.
Bil je prijazen in vesel, »vedno je govoril z nasmejanim obrazom« in bil vedno pripravljen pomagati. Tako se ga spominjajo tudi tisti, ki so ga poznali zunaj družinskega kroga, na primer gospa Maryam Adrees, ki je bila njegova učiteljica v 8. razredu in soseda: »Bil je preprost, dobrodelen in nedolžen fant. Do vseh je bil zelo spoštljiv. Akashu je bilo mar za stvari, ki so se dogajale drugim. Vedno je spoštoval starejše in majhne otroke. Kakršno koli delo mu je bilo naloženo, ga je opravil s srcem in dušo. Nikoli ni nikomur delal krivice; nasprotno, ko je opazil, da se z nekom grdo ravna, se je odzval tako, da je skušal nekaj storiti. Akash je želel živeti v službi svoje družine in družbe. S stvarmi, ki jih je imel, je pomagal revnim in ljudem v stiski.«
Gospod Naveed – optik, h kateremu je Akash hodil s svojo babico, da so ji popravljali očala – musliman, se prav tako spominja Akashove skrbi za revne in pomoči potrebne: »Kadar koli je videl revne ljudi, je bil žalosten; če ni imel ničesar, kar bi lahko ponudil ali daroval, je zanje molil. Čeprav je bil včasih lačen, je svojo hrano dajal drugim.«
»Kratka, a globoka izkušnja salezijanskega duha in preventivnega sistema, ki ga spodbuja,« nadaljuje postulator, »je na formacijo mladega Akasha vplivala intimno in globoko, kar ga je vodilo k večjemu poznavanju in okrepljenemu prijateljstvu s Kristusom in Marijo, katere kip je v votlini na dvorišču župnijske cerkve v Youhanabadu: Akash se je pred njim ustavil v molitvi, preden je začel s svojo službo. Posebne trenutke je posvečal pobožnosti do Marije, ki jih je delil s skupnostjo pri molitvi rožnega venca v župniji in pri romanjih v Mariamabad, 80 kilometrov oddaljeno mesto severozahodno od Lahoreja, do katerega se z javnim prevozom pride v petih urah, da bi se poklonil blaženi Devici. Salezijanci so ga tudi naučili, da je pomembno, da se ne ustavi pred osebnimi preizkušnjami, ampak s ponižnostjo vztraja na poti življenja in vere ter se še bolj navdušeno veseli življenja in služenja drugim.
Tisto nedeljo, 15. marca 2015, je Akash opazil, da skuša v cerkev vstopiti oseba z eksplozivom pod obleko. Zadrževal jo je, se z njo pogovarjal in ji preprečil, da bi nadaljevala pot, vendar je spoznal, da je ne more ustaviti, zato jo je močno objel in rekel: »Umrl bom, a ti ne bom dovolil vstopiti v cerkev.« Akash je ponudil svoje življenje in tako rešil življenja več sto ljudi, dečkov, deklic, mater, najstnikov in odraslih moških, ki so v tistem trenutku molili v cerkvi.
»Akash je bil star 20 let,« poudarja Cameroni. »To dejstvo je pustilo globok vtis. Njegovo preprosto in običajno življenje je nedvomno zelo pomenljiv in pomemben zgled za mlade kristjane v Lahoreju, po vsem Pakistanu in salezijanskem svetu. Akash Bashir, nekdanji don Boskov gojenec iz Pakistana, je priča don Boskovega preventivnega sistema, zgled za mlade in blagoslov za verske manjšine. Njegov postopek za beatifikacijo je znamenje upanja in zgled mladostne svetosti do mučeništva. Kot prvi mučenec sveti Štefan je tudi Akash umrl v kontemplaciji nebes in s svojo žrtvijo, združeno z žrtvijo Kristusa Odrešenika, pričeval, da nasilje premaga ljubezen, smrt pa življenje. S svojo smrtjo ta mladi služabnik evangelija uči, da nebeška slava, slava, ki traja vse življenje in celo v večno življenje, ni iz bogastva in moči, ampak iz ljubezni in darovanja samega sebe. Akash z žrtvovanjem svojega mladega življenja pričuje, da lahko z Jezusom vedno gledamo naprej.«
Akasheva smrt in njegovo pričevanje kristjanom v Pakistanu, zlasti mlajšim, še naprej ponujata svetel zgled: v cerkvi svetega Janeza v Youhanabadu tudi po napadu in Akashevi smrti vsako leto obhajajo več kot 800 krstov, številni mladi Pakistanci (med njimi tudi Akashev brat, ki je postal varnostni prostovoljec) so začeli služiti v župnijah, začeli so obiskovati mašo ter ceniti življenje in družino. »Je svetel zgled za druge mlade in pripadnike drugih religij, vir navdiha pri služenju drugim in nesebični pomoči.«
ANS, vir: Agenzia Fides