10. in 12. marca 2025 je potekalo drugo spletno srečanje animatorjev in promotorjev postopkov za beatifikacijo in kanonizacijo salezijanske družine. Usklajeval ga je Pierluigi Cameroni, vrhovni postulator za zadeve svetnikov salezijanske družine, udeležilo se ga je več kot 40 oseb, ki so predstavljali različne postopke, ki potekajo po vsem svetu.
Na obeh srečanjih je Pierluigi Cameroni delil nekaj razmišljanj o temi čudežev v zadevah svetnikov. Čudež je potrditev od Boga, digitus Dei, kot odgovor na molitev, ki jo verniki opravijo v priprošnjo določenega kandidata za čast oltarja. V ta namen je treba preučiti prispela poročila o milostih in izbrati primere, ki se zdijo najbolj zanimivi.
Z medicinsko-znanstvenega vidika so sestavni elementi čudežev pri ozdravitvah: diagnoza, prognoza, terapija in njen vpliv na ozdravitev, ki mora biti trenutna, popolna in trajna, znanstveno nerazložljiva. S teološkega vidika gre za dokaz, da se je čudež zgodil po priprošnji Božjega služabnika, častitljivega ali blaženega, h kateremu smo molili.
S. Francesca Caggiano FMA, je predstavila lik blažene s. Marije Troncatti, matere, misijonarke ter ustvarjalke miru in sprave. Izpostavila je nekaj zanimivih trenutkov v življenju s. Marije Troncatti, v katerih je pričevala o krščanskem upanju, kot na primer v poplavah v Varazzah leta 1915, ko je bila rešena po priprošnji Marije Pomočnice, ali ko se je znašla pred nevarnostmi in težavami v misijonu v amazonskem gozdu v Ekvadorju. Nazadnje, ko je prepričevala domače Šuarje, naj se ne odzovejo z nasiljem na napade nekaterih belih naseljencev: »Učila sem vas, da bodite dobrodelni in odpuščajte žalitve. Če me resnično ljubite, odložite orožje pred moje noge.« Za mir je ponudila svoje življenje.
S. Caggiano je pripovedovala tudi o čudežu, ki je privedel do bližnje kanonizacije s. Marije Troncatti. Gre za čudežno ozdravitev osebe s kranioencefalna travmo: izjemen dogodek, ki priča o vrednosti prošnje in zaupanja Bogu, viru vsakega daru in milosti po priprošnji njegovih služabnikov.
Diego Occhiena, predsednik Društva prijateljev muzeja Mama Marjeta, je častitljivo Marjeto Occhieno predstavil kot romarko upanja. Zelo težke preizkušnje, s katerimi se je mati Marjeta srečevala v svojem življenju, bi jo lahko vodile v nezaupanje, malodušje in pesimizem. Vendar se ti občutki niso nikoli ukoreninili v njenem srcu, ker je brezmejno zaupala Previdnosti, upirala svoj pogled v nebo in zaupala v Boga, ji je vedno uspelo vstati iz življenjskih preizkušenj in nadaljevati svojo pot.
Juan Edmundo Vecchi, VIII. don Boskov naslednik, je o njej dejal: »Mama Marjeta je imela težavno življenje, ki ga je bilo mogoče prenašati le z brezmejnim upanjem, usmerjenega k dobremu, kot je to storila ona«.