Klavdija Žnidaršič z Rakovnika v Ljubljani preživlja leto salezijanskega misijonskega prostovoljstva v Veliki Britaniji.
Kaj te je spodbudilo, da si se odločila za misijonsko prostovoljstvo v Savio House, in kako si se pripravila na to izkušnjo?
Že v času srednje šole sem si želela izkušnje življenja v tujini. Velika Britanija je bila vedno na vrhu seznama. Ko sem se pred tremi leti odločila, da opustim študij, je mojo željo ustavila korona. Po treh letih redne zaposlitve sem nad možnostjo življenja v tujini že malo obupala. Potem pa sem na enem od sestankov don Boskove mladinske mreže (DBYN) prvič slišala za Savio House. Ko je bila tudi na našo salezijansko mladinsko pastoralo poslana prošnja za morebitne prostovoljce, se mi je zdela priložnost zanimiva, zato sem jo poskušala približati našim animatorjem. Naslednje leto (2024) se je prošnja ponovila. Takrat sem se vprašala: »Kaj te ustavlja, da se ne prijaviš? Kaj lahko izgubiš?«
In ostalo je preteklost. Marca sem poslala prijavo, junija sem obiskala Savio House, da vidim, ali je to res to, in se septembra za devet mesecev odselila v Veliko Britanijo.
Nisem se prav veliko pripravljala na to. Ko sem enkrat v glavi sprejela odločitev, da se prijavim, sem v sebi čutila pomirjenost z vsem, kar bo morda sledilo. Bila sem pripravljena za več mesecev oditi od doma in z odprtim srcem sprejeti vse, kar bo prihodnost prinesla. Čeprav nisem 100-odstotno vedela, kaj me čaka in kako bo izgledalo moje življenje v tujini, sem bila pomirjena in prepričana, da bom naredila iz te izkušnje največ, kar lahko.
Zdi se mi, da so moji bližnji težje kot jaz sprejeli, da odhajam. Moram pa povedati, da me je moja družina že od začetka podprla in mi tako pomagala lažje sprejeti to odločitev.
Kako poteka tvoj tipičen dan in katere naloge so ti najbolj pri srcu?
Dnevi potekajo različno, odvisno od tega, ali si na programu in imaš skupino (retreat team) ali si gostitelj (host team). Vlogi se vsakič zamenjata. Skupine navadno ostanejo tri dni, od ponedeljka do srede ali od srede do petka. Kakšen teden imamo tudi dve skupini, eno za drugo. Dan se začne ob 8.30 s skupnim zajtrkom, ki je vedno v krogu skupnosti, tudi če imamo v hiši skupino.
Delo na programu:
Prvi dan ob 11.00 prispe skupina. Čas do kosila je navadno namenjen spoznavanju in igranju ledolomilcev. Po kosilu sledi pohod na bližnji hrib, popoldne pa se razkrije temo programa (ta je odvisna od starosti skupine). Sledi poglabljanje teme in igranje tematskih iger (Igra življena, Iskalci azila, vrtiljak iger za grajenje skupine …). Dan se zaključi ob 21.00 s kratkim pregledom dneva, molitvijo in besedico za lahko noč.
Vrata v svet so ti odprta, če si le upaš stopiti skoznje. Če je Bog tvoj sopotnik, nisi nikoli sam, zato se ne boj, zberi pogum in se podaj v neznano.
Drugi dan je bolj duhovno obarvan. Dopoldne poteka v pripravi na zakrament svete spovedi: spraševanje vesti, nato priložnost za sveto spoved. Po kosilu sledi velika igra in priprava na sveto mašo. Mladi lahko izberejo med glasbo, plesom, kreativnim pisanjem, gledališčem in ročnimi spretnostmi. Vsaka skupina pripravi sodelovanje pri maši (uvod v mašo, prošnje, uprizoritev evangelija, zahvale …). Sveto mašo se obhaja po večerji, zvečer pa po hiši odmevata disko in karaoke. Dan se ponovno zaključi ob 21.00 s kratkim pregledom dneva, molitvijo in besedico za lahko noč.
Tretji dan sledi še zadnji vsebinski sklop, preden se skupina odpravi nazaj proti šoli.
Gostiteljstvo:
Dobra dobrodošlica in občutek domačnosti sta dva najpomembnejša poudarka v Savio House. Gostiteljska ekipa je zadolžena za urejenost prostorov in jedilnice, strežbo pri obrokih in pospravljanje oziroma pomivanje po obrokih. Preostali čas si v pisarni in pripravljaš vse potrebno za prihodnje skupine.
Vsak petek ob 17.15 imamo sveto mašo v skupnosti, po kateri sledi skupna večerja.
Sobote so proste, da jih vsak preživi po svoje. Jaz navadno rada dlje spim, gledam kakšno serijo in berem knjige. Ker je teden poln socialnih interakcij, so moje sobote navadno (če se le da) brez le-teh.
Ob nedeljah se celotna skupnost udeleži župnijske svete maše, popoldan pa poteka priprava na novo skupino naslednji dan.
Delo z mladimi mi je blizu in v veliko veselje, a priznam, da imam najrajši gostiteljsko vlogo. Veseli me, da lahko na morda manj opazen način poskrbim, da stvari gladko potekajo, da se ljudje v hiši dobro počutijo ter da ima skupina na programu zadostno podporo. To mi je zares nagrajujoče in izpolnjujoče.
S katerimi izzivi si se srečala ob selitvi v tujino in delu z mladimi ter kako si jih premagala?
Eden največjih izzivov je zagotovo ohranjanje stika z ljudmi doma. Kljub socialnim medijem in digitalni komunikaciji nič ne more nadomestiti človeškega stika v živo. Fizična razdalja je povzročila kar nekaj odtujitev z ljudmi, s katerimi sem si bila doma blizu. Ker se ne srečujemo več vsakih nekaj dni, smo se kar malo pozabili.
Čeprav nisem 100-odstotno vedela, kaj me čaka in kako bo izgledalo moje življenje v tujini, sem bila pomirjena in prepričana, da bom naredila iz te izkušnje največ, kar lahko.
Drugi izziv zame je jezik. Ne zaradi (ne)znanja jezika samega, ampak ker moraš preklopiti možgane na 100% angleščino. V skupnosti smo vsak iz druge države (Anglija, Škotska, Češka, Italija, Gruzija, Vietnam, Poljska, Demokratična republika Kongo in Slovenija) in nam je angleščina edini skupni jezik. Vsi okrog nas govorijo angleško: vaščani, zaposleni in seveda mladi. Dobro poznavanje angleščine ni samo poznati gramatična pravila jezika, ampak tudi kulturne specifike. Veliko uporabljajo besede in fraze, ki se jih nisem naučila v šoli in so stvar kulture. Zelo hitro se zato zgodi, da pride do šuma v komunikaciji. Sedaj mi gre prepoznavanje teh specifik na srečo že veliko bolje kot na primer prva dva meseca.
Kako te je prostovoljsko delo osebnostno obogatilo in kaj si se novega naučila o sebi ter o drugih?
Verjetno je največji del mojega prostovoljskega leta življenje v skupnosti devetih ljudi, kjer je vsak iz druge države, s svojo kulturo in navadami. Ker živimo in delamo skupaj, je potrpljenje zares potrebna vrlina. Zelo pomembno je prisluhniti drug drugemu in razumeti različne poglede na stvari. Velik del je tudi sprejemanje kompromisov in se ne zapletati v nepotrebne spore (predvsem, ker veš, da boš to osebo zelo hitro ponovno srečal in ker slaba volja ter medsebojna trenja otežijo skupno življenje in delo).
Vsak član naše skupnosti mi je zgled v nečem. Salezijanci tukaj so npr. zelo delavni, ampak se zavedajo, kako pomembno si je vzeti čas zase in za počitek, da lahko potem spet poln energije nadaljuješ svoje delo. Ostali prostovoljci so mi npr. zgled v podpori, ki jo nudijo drugim. Nikoli se ne počutim, da sem sama prepuščena nalogi ali zadolžitvi. Znamo stopiti skupaj in si pomagati. Vodja naše ekipe nas zna povezati in nam prisluhniti. Tako se počutim cenjeno in da je ljudem resnično mar zame.
Nekaj, česar sem se začela učiti tukaj in česar se še vedno učim (in je ena od težjih lekcij zame), je, kako prisluhniti sebi in poskrbeti zase, preden se dam na razpolago drugim. Delo z mladimi in z ljudmi na splošno od mene zahteva veliko energije (moje baterije se polnijo, ko sem sama), zato je pomembno, da sem najprej jaz v redu, preden se lahko posvetim in pomagam drugim. Če jaz nisem dobro, mladim ne morem ponuditi izkušnje, ki si jo zaslužijo.
Kateri trenutek ali dogodek ti zaenkrat najbolj ostaja v spominu in zakaj?
Zagotovo naše nedavne počitnice na Škotskem. Za zimske počitnice sem še z dvema prostovoljcema za pet dni obiskala Edinburg. Tri dni od petih v stanovanju nismo imeli ogrevanja in tople vode. Čeprav so prišli popravit bojler, se je naslednji dan težava ponovila. Na koncu smo obupali nad škotskimi mojstri in poiskali dodatne odeje.
Kljub tej prigodi sem se imela teh pet dni zares lepo in Škotska je uradno postala ena mojih najljubših destinacij (poleg Balija in južne Koreje, ki sem ju obiskala avgusta 2023).
Kaj bi svetovala mladim, ki razmišljajo o podobni izkušnji?
Ne razmišljaj preveč. Če te vleče na tako izkušnjo, pojdi. Svet se bo vrtel naprej in leto bo minilo, preden se zaveš. Ne pusti, da te premaga strah pred tem, kaj vse boš zamudil doma in koga pustiš za seboj. Ni tako hudo, kot se zdi. Taka izkušnja ti dá več, kot bi doma prejel v petih letih. Vidiš svet, spoznaš ljudi, predvsem pa spoznaš sebe in se osamosvojiš. Naučiš se zares živeti in premagovati izzive, ki ti jih na pot vrže življenje. Strahovi in skrbi bodo vedno prisotni, taka priložnost pa je lahko samo ena v življenju. Izkoristi jo, dokler lahko.
Kakšne usmeritve za prihodnost ti je dalo delo v Savio House?
Zares sem vesela in hvaležna, da sem se odločila za mednarodno izkušnjo v salezijanskih krogih.
Čeprav sem v drugi državi, se počutim domače. Predvsem zaradi salezijanske karizme. To je res pripomoglo, da sem se bolj mirna odselila v neznano (ker ni zares neznano). Če si del salezijanske vzgoje, nisi v nobeni salezijanski hiši tujec.
Taka izkušnja ti dá več, kot bi doma prejel v petih letih. Vidiš svet, spoznaš ljudi, predvsem pa spoznaš sebe in se osamosvojiš.
Do sedaj sem poznala samo delovanje slovenskih salezijancev, tukaj pa sem dobila priložnost spoznati še delovanje drugih salezijanskih skupnosti. Don Boskova karizma je prisotna skoraj po celem svetu in veliko mi pomeni, da imam priložnost videti, kako jo živijo različne države in kulture. Prav tako spoznavam veliko dobrih praks. Veselim se, da jih bom uporabila na svoji prihodnji poti. Ne vem, kam točno me bo pot vodila po vrnitvi domov, vsekakor pa si želim še naprej širiti salezijansko vzgojo in ostati v stiku z mladinskim delom – poklicno ali prostovoljno.
Pogovarjala se je Tjaša Traven, Fundacija Don Bosko
Pogovor je bil objavljen v reviji Don Bosko 2/2025
