Od 2002 do 2008 je bila v samem vrhu atletike, pred tem je bila ena najboljših učenk šole »Don Bosco« v belgijskem Haachtu. Kim Gevaert, atletinja z odličnimi rezultati, je bila odlična učenka in velika delavka. Danes, v 42 letu starosti, je po 25. letih obiskala svojo nekdanjo šolo.
»Empatija in vera v ljudi sta bili močno navzoči v tej salezijanski šoli,« danes pripoveduje Kim. »Pozorni so bili na celoten otrokov razvoj. Šola je spodbujala v izražanju talentov učencev, kjer je lahko vsak izrazil to, kar ga je najbolj zanimalo. To sem sama jasno zaznala.«
»Še vedno se spominjam, ko sem bila šibki člen odbojkarske ekipe šole. Vsaj tako sem se počutila sama. A vendar sem postala ena najhitrejših državnih tekačic v štafeti. Vedno sem sočustvovala z vsemi, ki so naredili napake ali niso dosegli najbolje forme. Nisem kazala s prstom vanje, saj sem razumela, kako se počutijo. Ta empatija in ponižnost sta dve reči, ki sem ju prejela tukaj,« je pričevala ob svojem obisku v salezijanskem inštitutu v Haachtu.
Bivša učenka in atletinja, evropska prvakinja na 100 in 200 m v Göteborgu 2006 in dobitnica zlate medalje v štafeti 4 x 100 m na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu 2008 nadalje pravi: »Cenila sem trenutke premišljevanja. V šestem letniku smo imeli pri sestrah skupni konec tedna v tišini. Bili smo v tišini in z njimi smo odšli k maši ob štirih zjutraj: taki trenutki ti širijo obzorja. Ljudje si izberejo tako življenje in jih razumem. In kot mati mislim, da je pomembno nekako nadomestiti vso bedo, ki jo otroci danes vidijo. Z vero jim daš nekaj, na kar se lahko oprejo. Nato se bodo sami odločili, kaj bodo s tem storili. Mogoče ničesar, mogoče pa bo to osnova, da se bodo naučili razmišljati ali bodo v tem našli mir. Svoje otroke vzgajam kot katoličane, vendar s širokim pogledom na svet. ‘Kaj je vera? Kaj ima to opravka z mano?’ Širok pogled na vero in na svet je naše izhodišče.«
Kim se že nekaj časa posveča tudi mladim v Kongu, ki so prikrajšani za dostojno življenje. »Z možem želiva nekaj narediti za otroke iz njegove rodne dežele. Zavedava se, da sva odraščala v sprejemajočih družinah z veliko priložnostmi. Ko polagoma odraščaš, se vedno bolj zavedaš, kako srečni smo bili. Zato želim nekaj vrniti družbi s posvečanjem mladim iz Konga.«
Povzeto po »Don Bosco Magazine«
